Page 486 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Nastja Cotič, Nataša Dolenc, Karmen Drljić in Mateja Maljevac

vanje posebnih potreb se je premaknilo od individualno-medicinskega mo-
dela k socialnemu modelu, kjer so ovire, s katerimi se soočajo posamezniki,
posledica neustreznega odziva okolja (Gerschel, 2002). Inkluzija se zato uve-
ljavlja kot celovita pedagoško-družbena paradigma, ki presega zgolj fizično
vključevanje otrok v večinske vzgojno-izobraževalne programe. V ospredje
postavlja načela enakosti in s tem dostopnosti kakovostnega izobraževanja,
prilagoditve kurikula ter aktivne participacije vseh učencev, pri čemer pou-
darja pomen odzivanja na raznolike potrebe otrok (UNESCO, 1994; Peček idr.,
2006).
Znotrajinkluzivnegaokviraimajo otroci zokvaro vida specifične potrebe,
ki se pogosto izražajo izven osnovnega kurikula, zlasti na področjih, kot so
orientacija in mobilnost, socialne spretnosti, vsakodnevne življenjske veš-
čine,uporabapomožnetehnologijeterzaposlitvenapripravljenost.Kljubob-
stojustrokovnepodporeostajaizzivzagotoviti sistematično,ustrezno in kon-
tinuirano podporo tem otrokom, tako v predšolskem kot tudi v šolskem ob-
dobju (Center IRIS, b.l.).
Primerjalni pogled na italijanski in slovenski kontekst razkriva podobne
sistemske težnje po večji inkluzivnosti, vendar tudi različne institucionalne
ureditve. Italijanski zakonodajni okvir (Norme sulla valutazione degli alunni
e sull’abolizione degli esami di riparazione nonche’ altre norme di modifica
dell’ordinamento scolastico, 1977; Riconoscimento, agli effetti civili, della ere-
zione della, 1982; Legge-quadro per l’assistenza, l’integrazione sociale e i di-
ritti delle persone handicappate, 1992) že vrsto let zagotavlja popolno inklu-
zijo in s tem vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne šole, pod-
prto s strokovnim kadrom in z metodično-didaktičnimi prilagoditvami. Kljub
temu ostaja izziv ustrezno usposabljanje podpornega osebja, saj večina uči-
teljev in podpornih učiteljev nima specializiranega znanja s področja tiflope-
dagogike (Paschetta, 2016; Rapisarda, 2017). V okviru zgodnje podpore dru-
žinam ima pomembno vlogo tudi zgodnja obravnava, ki vključuje različne
oblike terapij, a je njena dostopnost pogosto neenakomerna zaradi razprše-
nosti storitev (Cascio idr., 2023).
V Sloveniji se inkluzivne prakse razvijajo postopoma, pri čemer imata po-
membno vlogo Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1)
(2011) in Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi
potrebami (ZOPOPP) (2017), ki skupaj določata oblike celostne podpore in
izobraževanja otrok s posebnimi potrebami od rojstva do konca srednješol-
skega izobraževanja. Specializirano izobraževanje za otroke z okvaro vida po-
teka v Sloveniji na drugačen način kot v Italiji, in sicer lahko starši izbirajo med
inkluzivnimi oblikami vzgoje in izobraževanja ali pa med šolanjem v speci-

486