Page 84 - Laški smilj

Nina Mohorko

se prevrete uporabi v omletah, lahko se jih uporabi za kuhanje juh, v so-
latah, iz njih se dela rižote, pite, lahko se jih uporabi za začinjanje stroč-
nic, testenin, pic in kruha, sirov, rib ter mesa in mesnih izdelkov (Gu-
arrera in Savo 2016). Uporaba divjih rastlin je v tradicionalnih kuhinjah
popestrila sicer monotono hrano – z dodajanjem različnih aromatičnih
divjih rastlin so hrano diverzificirali (Łuczaj idr. 2012). Najpogosteje se v
prehrani uporabljajo divje rastline iz družin Asteraceae in Brassicaceae,
za katere je značilen grenek in oster okus, ki ga starejši domačini pove-
zujejo z zdravo prehrano in mu včasih pripisujejo tudi zdravilne lastnosti
(Biscotti in Pieroni 2015).

Dinamika spreminjanja znanja o divjih rastlinah in njihovi uporabi
v kulinariki
Tradicionalno znanje o uporabi divjih rastlin v prehrani hitro izginja, tudi
v najbolj izoliranih podeželskih okoljih, kjer te rastline poznajo samo še
starejši prebivalci, jih nabirajo in uporabljajo (Ghirardini idr. 2007). In-
formanti srednjih let uživanje divjih rastlin, ki so del lokalne tradicije,
razumejo v negativnem smislu, pogosto kot simbol revščine v preteklosti,
mlada generacija pa je popolnoma izgubila tradicionalno znanje, pot-
rebno za njihovo identifikacijo, nabiranje in pripravo (Pieroni idr. 2005).
Zaradi omenjenega hitrega izginjanja biokulturne biodiverzitete etnobo-
tanične raziskave zbirajo podatke o tradicionalni rabi divjih rastlin, da
bi zaščitile kulturno dediščino in biodiverziteto; po drugi strani pa lah-
ko vplivajo tudi na lokalno gospodarstvo s spodbujanjem uporabe div-
jih rastlin, na katere se pozablja (Łuczaj 2023). Obuditev tradicionalne-
ga znanja o kulinaričnih divjih rastlinah spodbuja tudi Evropska unija v
okviru svojih projektov, saj lahko v tradicionalno uporabljenih rastlinah
prepoznamo nove nutracevtike, potencialno uporabne pri preprečevan-
ju s starostjo povezanih bolezni (Pieroni idr. 2005).
Uporaba divjih rastlin v prehrani ni statičen proces, vzporedno s poza-
bljanjem tradicionalnega znanja na podeželju zaradi socioekonomskih
in ekoloških sprememb se v urbanem okolju med izobraženimi mladimi
ter ljudmi srednjih let povečuje zanimanje za lokalne vire hrane in za
pozabljene divje rastline, ki postajajo del novega načina razmišljanja o
hrani, ki se bliskovito širi po svetovnem spletu (Ghirardini idr. 2007; Łuc-
zaj idr. 2012). Kot protiutež slabšanju kvalitete hrane v supermarketih se
povečuje zanimanje za nabiranje divjih rastlin tudi v medijih, organizi-
rajo se delavnice nabiranja rastlin, kmečki turizmi in lokalne turistične
organizacije jih ponujajo kot lokalne atrakcije, prodrle pa so tudi v visoko
84