Page 83 - Laški smilj

5

Laški smilj v prehrani

Nina Mohorko
Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem
© 2025 Nina Mohorko
https://doi.org/10.26493/978-961-293-525-2.5

Uvod
Hrana in jedi so od nekdaj odsevale identiteto ljudi. Nanje pa močno vpli-
va tudi lokalno okolje, katerega del so divje rastline. Literatura poroča o
povezavah med prehransko tradicijo prebivalcev Sredozemlja in njihovo
dolgoživostjo, zato so mnoge raziskave usmerjene v povezavo med sre-
dozemsko prehrano in zdravstvenim stanjem lokalnih skupnosti (Pieroni
idr. 2005). V preteklosti se uživanja rastlin v prehranske namene ni raz-
likovalo od njihovega uživanja v medicinske namene (Guarrera in Savo
2016). Čeprav večina znanstvene literature k rastlinskim virom živil v sre-
dozemski prehrani prišteva zgolj gojene rastline, je uporaba divjih rastlin
kot del prehrane pomemben, a zapostavljen sestavni del sredozemske
prehrane in odseva tradicionalno lokalno ekološko znanje (Hadjicham-
bis idr. 2008; Biscotti in Pieroni 2015). Sredozemska prehrana namreč ni
enoten sistem prehranjevanja v sredozemskem bazenu, temveč jo sesta-
vlja množica lokalnih jedi in običajev in je kot taka deležna Unescove
zaščite (Guarrera in Savo 2016). Kulinarična uporaba divjih rastlin je zelo
lokalna, tudi etnobotanične raziskave poročajo o zelo nizkih indeksih
podobnosti med različnimi kraji (Hadjichambis idr. 2008). Termin divje
rastline označuje rastline, ki rastejo v svojem naravnem okolju, ne da bi
bile gojene, včasih take, ki so bile v neko okolje prinesene in so bile na-
turalizirane, včasih, predvsem ko gre za zelišča, ki se uporabljajo za čaje,
pa tudi rastline, ki so gojene, vendar ljudje o njih govorijo kot o divjih
rastlinah (Łuczaj idr. 2012). Tradicionalno se za pripravo živil zmeša več
divjih rastlin in se jih pripravi na različne načine: pogosto se divje rastline
prevre (na ta način se uniči toksične sestavine nekaterih od njih), včasih
Bandelj, D., Z. Jenko Pražnikar in A. Petelin, ur. 2025. 83
Laški smilj. Založba Univerze na Primorskem