Page 212 - Meje vedenja

Matej Vukovič

zagotavljanju skrbi za mladostnike. Poznamo različne oblike storitev na kme-
tijah za mlade (Hassinka idr., 9, str. 45):
− individualna celodnevna obravnava;
− celodnevna skupinska obravnava: 4-urno oskrba skupine v družinski
hiši;
− 4-urna obravnava posameznikov.

Kmetije so lahko usmerjene bodisi v socialno varstvo bodisi v kmetijsko de-
javnost. Njihova primarna naloga je obravnava mladostnikov, pri čemer mla-
di niso združeni z drugimi skupinami. Običajna starost mladostnikov na teh
kmetijah je med 1 in 18 let, pri čemer večino sestavljajo fantje. Individualna
4-urna obravnava je namenjena mladim, starim med 16 in 18 let, ki ne morejo
živeti doma, so izključeni iz šole in imajo težave z vključevanjem v skupine. Za
te mladostnike kmetija pogosto predstavlja zadnjo možnost za njihovo oskrbo
in obravnavo. V večini primerov gre za kombinacijo težav v domačem okolju in
vedenjskih motenj. Strokovnjaki, ki delajo v okviru 4-urne oskrbe na kmetijah,
poudarjajo pomen kmečke družine kot pomembnega vzora za mladostnike.
Osebni in vključeni odnos kmeta, občutek pripadnosti skupnosti, neformalno
okolje ter različne koristne dejavnosti v naravnem okolju ustvarjajo specifično
dinamiko, ki oskrbovalne kmetije (angl. care farms) naredi privlačne za različne
skupine ljudi. Ta kombinacija dejavnikov omogoča spodbujanje pozitivnih ži-
vljenjskih idealov ter predstavlja inovativen pristop za delo v skupnosti, usmer-
jen v opolnomočenje in krepitev moči uporabnikov (Hassinka idr., 9).
Zeleni program socialnega varstva združuje uporabo kulturnih rastlin in
domačih živali z dejavnostmi varstva, usposabljanja, zaposlovanja ter vklju-
čevanja oseb s posebnimi potrebami v širšo družbo. Kljub številnim prednos-
tim teh programov pa še vedno ni razvit sistem za merjenje njihovih učinkov
na vse vključene skupine – uporabnike, izvajalce in družbeno okolje. Ravno ta
pomanjkljivost je eden glavnih razlogov za institucionalno neprepoznavnost
zelenih programov (Vadnal, 8).
Zeleni programi v Sloveniji delujejo na različne načine – kot kmetije, pod-
jetja, socialnovarstvene ustanove, društva ali združenja uporabnikov. Razliku-
jejo se tudi po vrsti dejavnosti, ki segajo od majhnih vrtičkov in dopolnilnih
dejavnosti na kmetijah do obsežnega komunalnega vrtnarstva. Za kmetijsko
proizvodnjo je namenjenih približno 1 hektarjev zemljišč. Po vrsti kmetijske
dejavnosti so zeleni programi kombinacija rastlinske pridelave in živinoreje,
pri čemer prevladujeta ekološko kmetovanje in vrtnarjenje. Kmetijska dejav-
nost je smiselno vključena v okvir socialnovarstvenih storitev, med katerimi
izstopajo življenje in delo, integracija v delovno okolje oz. zaposlitvena re-

1