Page 16 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

1 Uvod
kliče po nadaljnjem raziskovanju (Allen, Lee in Tushman 1980; Wel-
ch in Jackson 2007; Hargie in Tourish 2009, 419; Tkalac Verčič, Verčič
in Sriramesh 2012; Ruck in Welch 2012; Karanges idr. 2015; Ishtiaque
in Habib 2016; Buchholz in Knorre 2023; Gomes, Santos in Martins
2023). V duhu globalizacije se interno komuniciranje v organizacijah
spreminja v mednarodno in medkulturno, s čimer postaja vpliv kulture
nanj pomembna tema raziskovanja (Tkalac Verčič, Verčič in Sriramesh
2012). Raziskovanje internega komuniciranja se osredotoča predvsem
na vidik managementa, manj pa na vidik zaposlenih. Poleg tega se pre-
težno osredotoča na uporabljane komunikacijske kanale in količino
generiranih informacij, torej na sam proces komuniciranja, manj pa na
vsebino in kakovost komuniciranja ter vidik razumevanja informacij.
Krovna teorija organizacijskega komuniciranja tako ne obstaja (Ruck
in Welch 2012).
Konstrukti komuniciranja in sodelovanja na projektih ostajajo ne-
opredeljeni (Chiocchio idr. 2012). Kljub temu da je komuniciranje
prepoznano kot ključni dejavnik uspešnosti projekta (Müller 2003;
Rajkumar 2010; Aarseth, Rolstadås in Andersen 2013; Pozin idr. 2017;
Muszyńska 2017), je opravljenih malo empiričnih raziskav na tem po-
dročju (Airton Molena in Rovai 2016; Wu idr. 2017; Nestsiarovich in
Pons 2020; Mikhieieva in Waidmann 2017). Narava procesov komu-
niciranja v globalnih projektnih timih ni dovolj raziskana (Gibson in
Cohen 2003; Zhu idr. 2019), čeprav Ivete Rodrigues in Roberto Sbragia
(2013) ter Mossolly (2015) zaznavajo povečano zanimanje raziskoval-
cev za razlike v internem komuniciranju v tradicionalnih in globalnih
projektnih timih. Tudi vloga medsebojnega zaupanja v medkulturnih
timih je v literaturi le delno raziskana (Ratasuk in Charoensukmon-
gkol 2019), prav tako vpliv procesov komuniciranja na vzpostavitev
vlog v timu (Nestsiarovich in Pons 2020). Večina obstoječih raziskav
se osredotoča na instrumentalne vidike komuniciranja, ne pa na nači-
ne, kako se preko komuniciranja razvijajo in izvajajo projekti (Ziek in
Anderson 2015).
Raziskave o rabi tehnologije pri komuniciranju v globalnih projek-
tnih timih so omejene na posamezne komunikacijske medije pri izved-
bi posamezne dejavnosti na projektu, nobena znana raziskava pa ne
zajema celotnega obsega. Vpliv družbenih omrežij, konferenčnih stori-
tev in drugih sodobnih orodij za sodelovanje je v raziskovanju virtual-
nih projektnih timov spregledan (Aritz, Walker in Cardon 2017; Gilson
idr. 2015). Tavčar idr. (2005) ugotavljajo, da se večina avtorjev ukvarja z

16