Page 105 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

12.2 Istriotščina, jezikovni otok tik pred potopom

12.1.2 Primerjava med vzhodno in osrednjo Romànijo
Če pogledamo v evolucijo že omenjene dakoromunščine, kjer so kljub ro-
manizaciji prvine predhodnega substrata v veliki meri preživele, ugotovi-
mo podoben proces kot v Dalmaciji. V nasprotju z razvojem situacije v ro-
munščini in podobno kot v razvoju hrvaščine na Jadranu je v osrednjem
delu romanske jezikovne sfere, tj. v evoluciji francoščine, vulgarna latin-
ščina kot superstrat skoraj v celoti zadušila starinski galski substrat. Le
nekaj galicizmov se je uspelo obdržati v novonastali galoromanski jezikov-
ni enoti, bodoči francoščini.

12.1.3 Jezik kot živ organizem
Na proces transformacije oz. asimilacije jezikov je mogoče pogledati s či-
sto biološkega zornega kota in ga vzporejati z živimi bitji: po smrti staršev
se njihove posamezne osebnostne lastnosti reinkarnirajo v otroke in tam
nadaljujejo svoj obstoj oz. razvoj.

12.2 Istriotščina, jezikovni otok tik pred potopom
Na poti izginotja je istriotščina/istrščina, it. l’istrioto, plod evolucije najza-
hodnejšega dela balkanoromanščine, torej današnja stopnja iz antike ohra-
njenelatinščinenaistrskempolotoku,predbeneški dialektalni kontinuum,
nekoč veliko bolj razširjen govor, ki pa danes ostaja vitalen zgolj na ozkem
območju južne Istre, tj. v krajih Vodnjan, Fažana, Galižana, Šišan in Ba-
le, deloma pa tudi v mestu Rovinj. Termin istrščina je sicer tipičen primer
geografskega poimenovanja jezika, z vsebinskega vidika gotovo bolj ustre-
za ime istroromanščina, it. l’istroromanzo, ki pa zaradi zvočne podobnosti
dopušča zamenjave z imenom istroromunščina, it. l’istroromeno. Zatega-
delj današnje jezikoslovje izraz istriotščina sprejema kot najrelevantnejši.
Ta mikrojezik ni nikoli užival nikakršnega uradnega statusa, po Skokovem
mnenju pa predstavlja severni val izumrle dalmatščine (Skubic 1988, 134,
po Skok 1934). Znameniti raziskovalec istriotskih jezikovnih otokov Pavao
Tekavčić (1982, 271−289) se resdanagibakisti tezi,vendarnevceloti.An-
tonio Ive v svojem delu I dialetti ladino-veneti dell’Istria (1900), posvečenem
analizi vseh v Istri prisotnih romanskih govorov, istriotske govore obrav-
nava celo kot del ladinske/retoromanske jezikovne sfere (Skubic 1988, 134,
po Ive 1900). Mirko Deanovič jim je prvi priznal jezikovno svojskost, kar
pomeni, da jih je proglasil za poseben jezik (Skubic 1988, 134, po Deanović
1954). Njegovo delo Avviamento allo studio del dialetto di Rovigno d’Istria je
vsestranski oris rovinjske istriotske jezikovne variante, v katerem posebej

103