Page 450 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 450
ma Brodnik
Kekcu iz leta 1951 odkupili v več kot 30 državah iz celega sveta, prejel pa je tudi
prestižno filmsko nagrado, beneškega zlatega leva.
V povesti o Kekcu je Vandot vključeval ustno (ljudsko) izročilo iz Kranjske Gore
in okolice, ki ga je večinoma izvedel od svoje matere Magdalene, pastirja Joka
in pravljičarja Petra Jaklja – Smerinjekovega (1886–1979) (Špelec 2013, 231; Dovč
2013, 8).
Najbolj znani čarobni liki v zgodbah o Kekcu sodijo v slovensko ljudsko izročilo.
Ti liki so Bedanec, botra Pehta, vila Škrlatica, Prisank, Kosobrin in škrati.
Bedanec izhaja iz čarobnega bitja Vedomca, ki so mu pripisovali jasnovidnost
in sposobnost prerokovanja. Živel naj bi na vrhu gore v nedostopnem gradu.
Hranil naj bi »živo vodo«, ki zdravi vse bolezni in oživlja. Kekec je naletel na
Bedanca na gori in ga ukanil, zdravilne kapljice za Mojčine slepe oči pa je prejel
pri Pehti, ki je vedomcem soroden pravljični lik (Šmitek 2003, 7). Bedanec je v
Kekčevih zgodbah prikazan kot škodljivec, ki povzroča pomanjkanje in škodo,
kar ga približa tudi liku o divjem možu, živel pa naj bi v koči v hribih nad Malo
Pišnico (Dovč 2013, 11, 38). V ljudskem izročilu so sicer vedomci zelo raznolika
skupina čarobnih bitij starodavnega porekla (Šmitek 1998, 75–88).
Botra Pehta je čarobno bitje, v izročilu znano tudi po imenih Pehtra, Zlata baba,
Jaga baba ipd. Prikazana je z dvojno naravo. Enkrat pooseblja svetlobo in pri-
jaznost, je lepa, drugič je prikazana kot pramati, voditeljica duš in gromovnica
z železnim nosom, ki je strašna, povzroča nevihte in sneg. Bila naj bi tudi va-
ruhinja ženskih opravil. V krščanski preobleki jo pooseblja sv. Lucija (Baš 2004,
409). V Kekčevih zgodbah naj bi Pehta živela v koči v gozdovih pri kraju Rovte
(verjetno Rute, staro ime za Gozd Martuljek). Kočo po Kekčevem odkritju po-
žge, njen drugi dom pa je visoko v gorah ter razkošnejši kot prvotna skromna
koča. Izročilo o Pehti je ohranjeno v zgornji Savski, Soški in Ziljski dolini ter kra-
jih pod Karavankami. Tudi v Kekcu ima dvojni značaj, saj je enkrat dobra, lepa
in mlada, drugič pa hudobna, grda in stara. Kekec ji izmakne zdravilne kapljice,
zaradi česar je Pehta sprva jezna, nato pa se v njej prebudi dobra plat in naroči,
kako jih je treba uporabljati. Otroke so strašili, da jih bo z zvijačo ugrabila Pehta,
kar je imelo vzgojni namen, da naj otroci ne sledijo tujcem ali ne hodijo sami
v gozd. Pehta pa pravi, da otroke ugrablja zato, da bi jih izobrazila in vzgojila
(Dovč 2013, 30–35).
Prisank je v zgodbah o Kekcu opisan kot velik in močan mož, oblečen v ogu-
ljeno sivo lovsko obleko, na glavi ima zelen lovski klobuk z orlovim peresom.
Nosi dolgo gosto brado in brke. Izvira iz zgodb o divjih lovcih. Kekec, ki mora
pasti čredo njegovih divjih koz, ga prisili, da podre zid ter se tako reši osamlje-
nosti (Dovč 2013, 25).
Vila Škrlatica spada med bele žene, častitljive žene ali žalik žene. Ima lepo po-
stavo in lepe dolge svetle lase. Škrlatica naj bi živela v belem gradu v gaju pod
gorami, oprema gradu naj bi bila razkošna, lesketa se kot srebro. V zgodbah
o Kekcu ji je morala Jerica, Kekčeva polsestra, prinesti mežikelj (jeglič), ki jo je
ozdravil. Ljudsko izročilo je vilam pripisovalo jasnovidnost in zdravilne sposob-
450
Kekcu iz leta 1951 odkupili v več kot 30 državah iz celega sveta, prejel pa je tudi
prestižno filmsko nagrado, beneškega zlatega leva.
V povesti o Kekcu je Vandot vključeval ustno (ljudsko) izročilo iz Kranjske Gore
in okolice, ki ga je večinoma izvedel od svoje matere Magdalene, pastirja Joka
in pravljičarja Petra Jaklja – Smerinjekovega (1886–1979) (Špelec 2013, 231; Dovč
2013, 8).
Najbolj znani čarobni liki v zgodbah o Kekcu sodijo v slovensko ljudsko izročilo.
Ti liki so Bedanec, botra Pehta, vila Škrlatica, Prisank, Kosobrin in škrati.
Bedanec izhaja iz čarobnega bitja Vedomca, ki so mu pripisovali jasnovidnost
in sposobnost prerokovanja. Živel naj bi na vrhu gore v nedostopnem gradu.
Hranil naj bi »živo vodo«, ki zdravi vse bolezni in oživlja. Kekec je naletel na
Bedanca na gori in ga ukanil, zdravilne kapljice za Mojčine slepe oči pa je prejel
pri Pehti, ki je vedomcem soroden pravljični lik (Šmitek 2003, 7). Bedanec je v
Kekčevih zgodbah prikazan kot škodljivec, ki povzroča pomanjkanje in škodo,
kar ga približa tudi liku o divjem možu, živel pa naj bi v koči v hribih nad Malo
Pišnico (Dovč 2013, 11, 38). V ljudskem izročilu so sicer vedomci zelo raznolika
skupina čarobnih bitij starodavnega porekla (Šmitek 1998, 75–88).
Botra Pehta je čarobno bitje, v izročilu znano tudi po imenih Pehtra, Zlata baba,
Jaga baba ipd. Prikazana je z dvojno naravo. Enkrat pooseblja svetlobo in pri-
jaznost, je lepa, drugič je prikazana kot pramati, voditeljica duš in gromovnica
z železnim nosom, ki je strašna, povzroča nevihte in sneg. Bila naj bi tudi va-
ruhinja ženskih opravil. V krščanski preobleki jo pooseblja sv. Lucija (Baš 2004,
409). V Kekčevih zgodbah naj bi Pehta živela v koči v gozdovih pri kraju Rovte
(verjetno Rute, staro ime za Gozd Martuljek). Kočo po Kekčevem odkritju po-
žge, njen drugi dom pa je visoko v gorah ter razkošnejši kot prvotna skromna
koča. Izročilo o Pehti je ohranjeno v zgornji Savski, Soški in Ziljski dolini ter kra-
jih pod Karavankami. Tudi v Kekcu ima dvojni značaj, saj je enkrat dobra, lepa
in mlada, drugič pa hudobna, grda in stara. Kekec ji izmakne zdravilne kapljice,
zaradi česar je Pehta sprva jezna, nato pa se v njej prebudi dobra plat in naroči,
kako jih je treba uporabljati. Otroke so strašili, da jih bo z zvijačo ugrabila Pehta,
kar je imelo vzgojni namen, da naj otroci ne sledijo tujcem ali ne hodijo sami
v gozd. Pehta pa pravi, da otroke ugrablja zato, da bi jih izobrazila in vzgojila
(Dovč 2013, 30–35).
Prisank je v zgodbah o Kekcu opisan kot velik in močan mož, oblečen v ogu-
ljeno sivo lovsko obleko, na glavi ima zelen lovski klobuk z orlovim peresom.
Nosi dolgo gosto brado in brke. Izvira iz zgodb o divjih lovcih. Kekec, ki mora
pasti čredo njegovih divjih koz, ga prisili, da podre zid ter se tako reši osamlje-
nosti (Dovč 2013, 25).
Vila Škrlatica spada med bele žene, častitljive žene ali žalik žene. Ima lepo po-
stavo in lepe dolge svetle lase. Škrlatica naj bi živela v belem gradu v gaju pod
gorami, oprema gradu naj bi bila razkošna, lesketa se kot srebro. V zgodbah
o Kekcu ji je morala Jerica, Kekčeva polsestra, prinesti mežikelj (jeglič), ki jo je
ozdravil. Ljudsko izročilo je vilam pripisovalo jasnovidnost in zdravilne sposob-
450
