Page 199 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 199
imalna lokacija izvajalcev zdravstvene dejavnosti
in lokacijo potencialnega objekta j manjša od definirane razdalje ali po-
tovalnega časa, kar zapišemo kot dijmed točko povpraševanja i in lokacijo potencialnega objekta j. s pa po-
nazarja simbol za maksimalno razdaljo ali časovni interval dostopnosti.
Kritiki so temu modelu kot glavni slabosti očitali, da niso vključili
možnosti, da je izvajalec zaseden ali ni dosegljiv. V primeru iskanja bol-
nišničnih urgentnih središč je možno, da je nek izvajalec namreč zaseden
(Marianov in ReVelle 1994). V naslednjih letih je bilo predlaganih nekaj
modificiranih MF-modelov, ki so poskušali odpravili omejitve potenci-
alne zasedenosti izvajalca. ReVelle in K. Hogan (1989a) sta v svojem mo-
delu poskušala oceniti zasedenost izvajalcev, in sicer v okviru geografske
pokritosti okoli vozlišča. Z MF-modelom običajno določamo optimal-
ne lokacije potencialnih izvajalcev, ki niso vnaprej določene (Straitiff in
Cromley 2010). MF-model se torej v glavnem uporablja zato, da bi defi-
niral najmanjše število izvajalcev, ki lahko pokrijejo povpraševanje na ne- 199
kem geografskem območju. MF-modeli so bili zelo pogosto uporabljeni,
da bi definirali zdravstvene storitve. Bili so tudi eni prvih modelov, ki so
odgovarjali na vprašanje, kako definirati minimalno število izvajalcev, da
bi pokrili povpraševanje znotraj določene razdalje ali časovnega okvira.
MC-model
V MF-modelu se predpostavlja, da skušamo pokriti vse potrebe upo-
rabnikov. V praksi pa se je pokazalo, da so viri vedno omejeni, zato so
raziskovalci oblikovali MC-model (Church in ReVelle 1974; Spaulding
in Cromley 2007; Murawski in Church 2009), ki poskuša maksimirati
pokritje potreb, ali z drugimi besedami delež prebivalstva, ki mu je sto-
ritev dostopna, in sicer v določenem časovnem intervalu ali razdalji. Se-
veda se lahko zgodi, da določeni deli ozemlja ali območja v takem mo-
delu niso pokrita s storitvami. MC-model je uporaben takrat, ko obstaja
majhno število izvajalcev, s katerimi je treba pokriti čim večje število lju-
di, ki potrebujejo določene storitve (Church in Murray 2009; Gu, Wang
in McGregor 2010). Postopki reševanja lokacijskih problemov se torej v
MC-modelu razlikujejo od načina reševanja iste težave v MF-modelu. V
smislu izbire lokacij objektov MC-model ne želi minimirati števila po-
tencialnih objektov, ki pokrivajo vse točke povpraševanja znotraj določe-
ne razdalje ali časovnega intervala. MC-model ponuja rešitev, kako pokri-
ti čim večje območje povpraševanja, in sicer glede na razdaljo ali časovni
okvir med točko povpraševanja in točko ponudbe.
Matematična funkcija MC-modela je bila zapisana v številnih štu-
dijah (Church in ReVelle 1974; Murawski in Church 2009; Cromley in
McLafferty 2012):
in lokacijo potencialnega objekta j manjša od definirane razdalje ali po-
tovalnega časa, kar zapišemo kot dij
nazarja simbol za maksimalno razdaljo ali časovni interval dostopnosti.
Kritiki so temu modelu kot glavni slabosti očitali, da niso vključili
možnosti, da je izvajalec zaseden ali ni dosegljiv. V primeru iskanja bol-
nišničnih urgentnih središč je možno, da je nek izvajalec namreč zaseden
(Marianov in ReVelle 1994). V naslednjih letih je bilo predlaganih nekaj
modificiranih MF-modelov, ki so poskušali odpravili omejitve potenci-
alne zasedenosti izvajalca. ReVelle in K. Hogan (1989a) sta v svojem mo-
delu poskušala oceniti zasedenost izvajalcev, in sicer v okviru geografske
pokritosti okoli vozlišča. Z MF-modelom običajno določamo optimal-
ne lokacije potencialnih izvajalcev, ki niso vnaprej določene (Straitiff in
Cromley 2010). MF-model se torej v glavnem uporablja zato, da bi defi-
niral najmanjše število izvajalcev, ki lahko pokrijejo povpraševanje na ne- 199
kem geografskem območju. MF-modeli so bili zelo pogosto uporabljeni,
da bi definirali zdravstvene storitve. Bili so tudi eni prvih modelov, ki so
odgovarjali na vprašanje, kako definirati minimalno število izvajalcev, da
bi pokrili povpraševanje znotraj določene razdalje ali časovnega okvira.
MC-model
V MF-modelu se predpostavlja, da skušamo pokriti vse potrebe upo-
rabnikov. V praksi pa se je pokazalo, da so viri vedno omejeni, zato so
raziskovalci oblikovali MC-model (Church in ReVelle 1974; Spaulding
in Cromley 2007; Murawski in Church 2009), ki poskuša maksimirati
pokritje potreb, ali z drugimi besedami delež prebivalstva, ki mu je sto-
ritev dostopna, in sicer v določenem časovnem intervalu ali razdalji. Se-
veda se lahko zgodi, da določeni deli ozemlja ali območja v takem mo-
delu niso pokrita s storitvami. MC-model je uporaben takrat, ko obstaja
majhno število izvajalcev, s katerimi je treba pokriti čim večje število lju-
di, ki potrebujejo določene storitve (Church in Murray 2009; Gu, Wang
in McGregor 2010). Postopki reševanja lokacijskih problemov se torej v
MC-modelu razlikujejo od načina reševanja iste težave v MF-modelu. V
smislu izbire lokacij objektov MC-model ne želi minimirati števila po-
tencialnih objektov, ki pokrivajo vse točke povpraševanja znotraj določe-
ne razdalje ali časovnega intervala. MC-model ponuja rešitev, kako pokri-
ti čim večje območje povpraševanja, in sicer glede na razdaljo ali časovni
okvir med točko povpraševanja in točko ponudbe.
Matematična funkcija MC-modela je bila zapisana v številnih štu-
dijah (Church in ReVelle 1974; Murawski in Church 2009; Cromley in
McLafferty 2012):
