Page 12 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 12
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
glasbenim razvojem je rojevalo povsem drugaèno estetiko in posamezni skladatelji so
zaèeli gojiti dodekafonsko, serialno, aleatorièno, elektroakustièno ter ne nazadnje
multimedijsko glasbo. Uveljavljanje novih zvrsti pa v tedanji tradicionalno naravnani
Ljubljani ni bilo enostavno. Koncertna politika avantgardnim skladateljem ni bila
naklonjena, zato so zdru ili moèi in na zaèetku 60. let ustanovili skupino Pro musica viva.
Njeni najvidnejši èlani so bili Ivo Petriæ, Milan Stibilj, Alojz Srebotnjak, Jakob Je , Igor
Štuhec in Lojze Lebiè, usmerjenost k sodobnemu pa so dokazovali tudi nekateri drugi,
nekoliko starejši skladatelji, Pavel Šivic, Primo Ramovš in Pavle Merku. Skupina si je
prizadevala prodreti na koncertne odre ter promovirati lastna dela, kar so najuspešneje
uresnièevali po ustanovitvi Ansambla Slavko Osterc, ki je deloval pod vodstvom Iva
Petriæa in postal zares pravi promotor aktualnih vidikov nove glasbe.
Jakob Je se je z zanimanjem odzival tudi na likovno umetnost, s katero se je seznanjal od
gimnazijskih let, ko je zaèel prijateljevati s kasneje uspešnim slikarjem Markom
Šuštaršièem (1927–1976). Slednji je risal e v dijaških letih in bil nato sprejet na
ljubljansko Akademijo za likovno umetnost, kjer je diplomiral leta 1951. Mladenièa sta se
v ljubljanskem obdobju še bolj zbli ala. Jakob je Šuštaršièu pogosto poziral in tako je
nastalo veè portretov. Ob vsakodnevnih sreèanjih sta se pomenkovala o številnih vidikih
umetnosti, se miselno ukvarjala s sodobnimi slikarji in glasbeniki, jih primerjala in
obo evala. Njuno dru enje je potekalo tudi ob prebiranju likovnih monografij in
razstavnih katalogov, kar ju je še bolj pod igalo k umetniškemu ustvarjanju. Je se je ob
Šuštaršièu seznanjal tudi z drugimi likovniki, kot so bili slikarji Miro Cetina, Marjan Tršar
in Milan Butina, kipar Drago Tršar in ne nazadnje arhitekt Braco Mušiè, ki je likovno
opremil njegovo prvo glasbeno zbirko, izdano v samozalo bi leta 1956. Šuštaršiè se je
redno udele eval Je evih koncertov, njemu pa so postale prijateljeve slike del
vsakdanjega estetskega u itka.53 V èasu Pro musice vive so se Je in njegovi kolegi obrnili
na umetnostnega zgodovinarja, kustosa in likovnega kritika Aleksandra Bassina, da bi
skrbel za spremljevalni program leta 1965 ustanovljenega Koncertnega ateljeja Društva
slovenskih skladateljev, kjer so redno izvajali najnovejša dela takratne slovenske
avantgarde. Bassin je sledil njihovi ideji in k sodelovanju pritegnil udarne mlade slikarje,
grafike, kiparje, ki so v prostorih društva prirejali svoje prve razstave in predavanja o
najsodobnejši likovni umetnosti. Sodelovali so številni avantgardni umetniki,
predstavniki takrat mlade ekspresivne figuralike ljubljanskega kroga, kiparji iz vrst
neokonstruktivistov, pa tudi posamezniki, ki niso bili pripadniki t. im. mainstreama. Naj
omenimo le nekatere, Metko Krašovec, Zmaga Jeraja, Borisa Jesiha in Lojzeta Logarja.54
Ker so bila razstavljena dela vsebinsko skladna z vsakokratnim koncertnim programom,
so prinesla sreèevanje dveh umetnosti, rojevala simbiozo razliènih estetik ter stremela k
iskanju novih izrazov in umetniških sredstev. Skupna praksa je ivela do zgodnjih
sedemdesetih let in izkazalo se je, da so prav ti slikarji postali stebri nove slovenske
avantgarde, podobno kot je to veljalo za èlane skupine Pro musica viva.
Jakob Je se je k umetnosti novih zvokov obraèal postopoma, od zgodnjih 60. let, ko je v
skladbi Pastoralne invencije za violino in klavir (1961) uporabil prve dodekafonske vrste,
53 »Prijatelji«, v: Odzven narave do zvezd, 233.
54 »Pro musica viva«, v: Odzven narave do zvezd, 52.
12
glasbenim razvojem je rojevalo povsem drugaèno estetiko in posamezni skladatelji so
zaèeli gojiti dodekafonsko, serialno, aleatorièno, elektroakustièno ter ne nazadnje
multimedijsko glasbo. Uveljavljanje novih zvrsti pa v tedanji tradicionalno naravnani
Ljubljani ni bilo enostavno. Koncertna politika avantgardnim skladateljem ni bila
naklonjena, zato so zdru ili moèi in na zaèetku 60. let ustanovili skupino Pro musica viva.
Njeni najvidnejši èlani so bili Ivo Petriæ, Milan Stibilj, Alojz Srebotnjak, Jakob Je , Igor
Štuhec in Lojze Lebiè, usmerjenost k sodobnemu pa so dokazovali tudi nekateri drugi,
nekoliko starejši skladatelji, Pavel Šivic, Primo Ramovš in Pavle Merku. Skupina si je
prizadevala prodreti na koncertne odre ter promovirati lastna dela, kar so najuspešneje
uresnièevali po ustanovitvi Ansambla Slavko Osterc, ki je deloval pod vodstvom Iva
Petriæa in postal zares pravi promotor aktualnih vidikov nove glasbe.
Jakob Je se je z zanimanjem odzival tudi na likovno umetnost, s katero se je seznanjal od
gimnazijskih let, ko je zaèel prijateljevati s kasneje uspešnim slikarjem Markom
Šuštaršièem (1927–1976). Slednji je risal e v dijaških letih in bil nato sprejet na
ljubljansko Akademijo za likovno umetnost, kjer je diplomiral leta 1951. Mladenièa sta se
v ljubljanskem obdobju še bolj zbli ala. Jakob je Šuštaršièu pogosto poziral in tako je
nastalo veè portretov. Ob vsakodnevnih sreèanjih sta se pomenkovala o številnih vidikih
umetnosti, se miselno ukvarjala s sodobnimi slikarji in glasbeniki, jih primerjala in
obo evala. Njuno dru enje je potekalo tudi ob prebiranju likovnih monografij in
razstavnih katalogov, kar ju je še bolj pod igalo k umetniškemu ustvarjanju. Je se je ob
Šuštaršièu seznanjal tudi z drugimi likovniki, kot so bili slikarji Miro Cetina, Marjan Tršar
in Milan Butina, kipar Drago Tršar in ne nazadnje arhitekt Braco Mušiè, ki je likovno
opremil njegovo prvo glasbeno zbirko, izdano v samozalo bi leta 1956. Šuštaršiè se je
redno udele eval Je evih koncertov, njemu pa so postale prijateljeve slike del
vsakdanjega estetskega u itka.53 V èasu Pro musice vive so se Je in njegovi kolegi obrnili
na umetnostnega zgodovinarja, kustosa in likovnega kritika Aleksandra Bassina, da bi
skrbel za spremljevalni program leta 1965 ustanovljenega Koncertnega ateljeja Društva
slovenskih skladateljev, kjer so redno izvajali najnovejša dela takratne slovenske
avantgarde. Bassin je sledil njihovi ideji in k sodelovanju pritegnil udarne mlade slikarje,
grafike, kiparje, ki so v prostorih društva prirejali svoje prve razstave in predavanja o
najsodobnejši likovni umetnosti. Sodelovali so številni avantgardni umetniki,
predstavniki takrat mlade ekspresivne figuralike ljubljanskega kroga, kiparji iz vrst
neokonstruktivistov, pa tudi posamezniki, ki niso bili pripadniki t. im. mainstreama. Naj
omenimo le nekatere, Metko Krašovec, Zmaga Jeraja, Borisa Jesiha in Lojzeta Logarja.54
Ker so bila razstavljena dela vsebinsko skladna z vsakokratnim koncertnim programom,
so prinesla sreèevanje dveh umetnosti, rojevala simbiozo razliènih estetik ter stremela k
iskanju novih izrazov in umetniških sredstev. Skupna praksa je ivela do zgodnjih
sedemdesetih let in izkazalo se je, da so prav ti slikarji postali stebri nove slovenske
avantgarde, podobno kot je to veljalo za èlane skupine Pro musica viva.
Jakob Je se je k umetnosti novih zvokov obraèal postopoma, od zgodnjih 60. let, ko je v
skladbi Pastoralne invencije za violino in klavir (1961) uporabil prve dodekafonske vrste,
53 »Prijatelji«, v: Odzven narave do zvezd, 233.
54 »Pro musica viva«, v: Odzven narave do zvezd, 52.
12
