Page 68 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 68
AN ADAMIÈ (1912–1995)
je zaèetek pogrebne slovesnosti, ki je izra ena kot »procesija« v poèasnem (blues) tempu
in molovi tonaliteti. Sledi orkestralni vmesni del, Allegro, ki predstavi cirkus v celoti.
Koraènica v šestosminskem taktovskem naèinu ivo slika hudomušnost in prikazuje
komiène situacije cirkuških artistov. Veselje se konèa v naslednjem »songu«: Le trije
gredo za pogrebom … Za tem fanfare trobil v hitrem tempu naznanjajo zaèetek cirkuške
predstave. V tej cirkuški toèki pijani klovn razmišlja: »Kaj mi nuca planinca, èe ne morem
vrh nje.« Skladatelj je znano ljudsko pesem variacijsko obdelal. Z naslednjim »songom« A
vsi, ki so se mu smejali, zdaj manjkajo v alostni vrsti … se nadaljuje pogrebna slovesnost.
Gradacijo skladatelj ustvarja z bogato instrumentacijo. Tolkala (zvonèki, vibrafon,
marimba, triangel, tamburin, maracas in hi-hat) sama zaèenjajo naslednji del (ples
Kolombine in Harlekina), ki s šestosminskim taktovskim naèinom spominja na pesem
beneških gondoljerjev. Spevno temo skladatelj eksponira v oboi in fagotu, spremljava je
zaupana rogovom in klarinetom. Del Allegro z besedilom A vèasih to vam je bil smeh,
valjali smo se po klopeh ivo slika cirkuško veseljaèenje. V tem »songu« sodelujejo vsi:
solist s pripovedovanjem klovnovih šal in orkester, ki se odziva z glasnim smehom in
vzkliki. Po kulminaciji »song« preide v reminiscenèno odzvanjanje in v obèutje krute
stvarnosti, minljivosti vsega. Naslednji Allegro prinaša v glasbenem smislu parado
smeha. Mojster Adamiè se v skladu s svojim znaèajem poigrava z idejami in domislicami.
S saksofoni ponazarja smeh, trobente »jazzirajo«, pozavne z glissandi poosebljajo klovna
… In potem spet pogreb: Ne smejte se, umrl je klovn. Uvodni »song« je tukaj vsebinsko
zdru en z verzom Tak alostno pes njegov cvili. Nato se razvije cirkuška toèka (slika
trapeza) – orkestralni del, v katerem nas krilnica solistièno popelje v višave trapeza. Na
koncu sta še dva zdru ena songa. Prvi je slika zapušèenega cirkusa Trapez bo spokojen
nad mre o, drugi je e znani Odkrijte se, umrl je klovn, tokrat v novi glasbeni preobleki, ki
zakljuèuje delo. Orkester slovenske policije je pod dirigentskim vodstvom Milivoja
Šurbka Requiem premierno izvedel 20. 4. 1999 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Re iser predstave je bil Matija Milèinski, koreograf Vlasto Dedoviæ, vokalni solist Oto
Pestner, kot baletni solisti pa so nastopili Vojko Vidmar, Sergiu Moga in Edward Clug.
Bojan Adamiè je vse ivljenje ubiral samosvoje, nove poti. Kot skladatelj ni nikoli
pristal na trditev, da je bilo vse, kar je dobrega, e narejeno. V svojih kompozicijah je zato
uporabljal nova izrazna sredstva: mitraljez (skladba Èetrti julij25), gasilsko sireno,
policijsko pišèalko, steklenico, avtomobilsko hupo, smirkov papir, pisalni stroj – pisal je
glasbo, kot je sam rekel, »od dveh kastrol in lovorja do simfoniènega orkestra«. Zdi se, da
je tudi v glasbi, namenjeni pihalnemu orkestru, iskal provokacijo. V tem je našel
zadošèenje. Ni se mu zdelo zanimivo tisto, kar je napisal e nekdo drug, zanimalo ga je
tisto, kar je bilo novo, tisto, èesar ljudje še niso slišali. Adamiè je hodil z naglimi, dolgimi
koraki, govoril tako hitro in povedal toliko stvari, da bi mu dva izurjena stenografa komaj
sledila. In tako je tudi komponiral. Glasbeni motivi, melodije, domislice, naèrti, vse to je
kar bruhalo iz njega. Ni potreboval zlagane sentimentalnosti, tudi ni komponiral za
klavirjem, saj je imel absolutni posluh. Kompozicije Bojana Adamièa so tako izjemno
25 Skladba je bila napisana za nekdanji jugoslovanski praznik dan borca, naroèil jo je Sekretariat za narodno
obrambo, in sicer za koncert vojaških godb v Sarajevu. Po zgradbi spominja na Uverturo 1812 P. I.
Èajkovskega. Adamiè namesto topov uporabi mitraljez in aleatoriko. Edina tema celotne skladbe je Le
vkup uboga gmajna … Po kratkem uvodu obèutimo skrajno napeto in nervozno vzdušje, ki se stopnjuje.
Klici k uporu Le vkup uboga gmajna postajajo èedalje pogostejši in moènejši ter se naposled ob vzklikih
Na juriš in Titovem kolu zlijejo v zmagoviti finale.
68
je zaèetek pogrebne slovesnosti, ki je izra ena kot »procesija« v poèasnem (blues) tempu
in molovi tonaliteti. Sledi orkestralni vmesni del, Allegro, ki predstavi cirkus v celoti.
Koraènica v šestosminskem taktovskem naèinu ivo slika hudomušnost in prikazuje
komiène situacije cirkuških artistov. Veselje se konèa v naslednjem »songu«: Le trije
gredo za pogrebom … Za tem fanfare trobil v hitrem tempu naznanjajo zaèetek cirkuške
predstave. V tej cirkuški toèki pijani klovn razmišlja: »Kaj mi nuca planinca, èe ne morem
vrh nje.« Skladatelj je znano ljudsko pesem variacijsko obdelal. Z naslednjim »songom« A
vsi, ki so se mu smejali, zdaj manjkajo v alostni vrsti … se nadaljuje pogrebna slovesnost.
Gradacijo skladatelj ustvarja z bogato instrumentacijo. Tolkala (zvonèki, vibrafon,
marimba, triangel, tamburin, maracas in hi-hat) sama zaèenjajo naslednji del (ples
Kolombine in Harlekina), ki s šestosminskim taktovskim naèinom spominja na pesem
beneških gondoljerjev. Spevno temo skladatelj eksponira v oboi in fagotu, spremljava je
zaupana rogovom in klarinetom. Del Allegro z besedilom A vèasih to vam je bil smeh,
valjali smo se po klopeh ivo slika cirkuško veseljaèenje. V tem »songu« sodelujejo vsi:
solist s pripovedovanjem klovnovih šal in orkester, ki se odziva z glasnim smehom in
vzkliki. Po kulminaciji »song« preide v reminiscenèno odzvanjanje in v obèutje krute
stvarnosti, minljivosti vsega. Naslednji Allegro prinaša v glasbenem smislu parado
smeha. Mojster Adamiè se v skladu s svojim znaèajem poigrava z idejami in domislicami.
S saksofoni ponazarja smeh, trobente »jazzirajo«, pozavne z glissandi poosebljajo klovna
… In potem spet pogreb: Ne smejte se, umrl je klovn. Uvodni »song« je tukaj vsebinsko
zdru en z verzom Tak alostno pes njegov cvili. Nato se razvije cirkuška toèka (slika
trapeza) – orkestralni del, v katerem nas krilnica solistièno popelje v višave trapeza. Na
koncu sta še dva zdru ena songa. Prvi je slika zapušèenega cirkusa Trapez bo spokojen
nad mre o, drugi je e znani Odkrijte se, umrl je klovn, tokrat v novi glasbeni preobleki, ki
zakljuèuje delo. Orkester slovenske policije je pod dirigentskim vodstvom Milivoja
Šurbka Requiem premierno izvedel 20. 4. 1999 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Re iser predstave je bil Matija Milèinski, koreograf Vlasto Dedoviæ, vokalni solist Oto
Pestner, kot baletni solisti pa so nastopili Vojko Vidmar, Sergiu Moga in Edward Clug.
Bojan Adamiè je vse ivljenje ubiral samosvoje, nove poti. Kot skladatelj ni nikoli
pristal na trditev, da je bilo vse, kar je dobrega, e narejeno. V svojih kompozicijah je zato
uporabljal nova izrazna sredstva: mitraljez (skladba Èetrti julij25), gasilsko sireno,
policijsko pišèalko, steklenico, avtomobilsko hupo, smirkov papir, pisalni stroj – pisal je
glasbo, kot je sam rekel, »od dveh kastrol in lovorja do simfoniènega orkestra«. Zdi se, da
je tudi v glasbi, namenjeni pihalnemu orkestru, iskal provokacijo. V tem je našel
zadošèenje. Ni se mu zdelo zanimivo tisto, kar je napisal e nekdo drug, zanimalo ga je
tisto, kar je bilo novo, tisto, èesar ljudje še niso slišali. Adamiè je hodil z naglimi, dolgimi
koraki, govoril tako hitro in povedal toliko stvari, da bi mu dva izurjena stenografa komaj
sledila. In tako je tudi komponiral. Glasbeni motivi, melodije, domislice, naèrti, vse to je
kar bruhalo iz njega. Ni potreboval zlagane sentimentalnosti, tudi ni komponiral za
klavirjem, saj je imel absolutni posluh. Kompozicije Bojana Adamièa so tako izjemno
25 Skladba je bila napisana za nekdanji jugoslovanski praznik dan borca, naroèil jo je Sekretariat za narodno
obrambo, in sicer za koncert vojaških godb v Sarajevu. Po zgradbi spominja na Uverturo 1812 P. I.
Èajkovskega. Adamiè namesto topov uporabi mitraljez in aleatoriko. Edina tema celotne skladbe je Le
vkup uboga gmajna … Po kratkem uvodu obèutimo skrajno napeto in nervozno vzdušje, ki se stopnjuje.
Klici k uporu Le vkup uboga gmajna postajajo èedalje pogostejši in moènejši ter se naposled ob vzklikih
Na juriš in Titovem kolu zlijejo v zmagoviti finale.
68
