Page 67 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 67
en Prezelj, BOJAN ADAMIÈ IN NJEGOVA GLASBA ZA PIHALNI ORKESTER
ton; tenorski saksofon igra terco; baritonski saksofon osnovni ton unisono s fagotom;
koralno zasnovana tema je zaupana krilnicam, tenorjem in baritonom, ki zaènejo tudi z
osnovnim tonom v precej nizki legi; horni so pisani v es, podvojena v oktavi je terca; prva
in tretja trobenta igrata akordièna tona (terco in kvinto); problematièen ton oz. napaka je v
drugi trobenti, ki bi morala igrati osnovni ton – v tiskani izdaji pa ima v partituri in partu
zveneèi ton c; pozavne sekstakord in tube v unisonu osnovni ton. Adamiè je komponiral in
zapisoval izjemno hitro – kolegi na radiu so mu pravili »rokohitrc« in to je razvidno tudi v
avtografu (nota v drugi trobenti bi lahko bila tako c kot tudi d, a èe analiziramo celotno
vertikalo in èe pogledamo peti in šesti takt, ko se zaèetni 4 takti še enkrat ponovijo, je
prava nota veè kot oèitno zveneèi ton b). Napaèno notirana je na primer še nota pri
altovskem in tenorskem saksofonu v 7. taktu: namesto sekstakorda v melodièni liniji –
tako kot pri fagotu – imata oba saksofona na prvi osminki zveneèi ton a, kar je v sekundi s
fagotom. Èe pogledamo avtograf, vidimo, da je pravi ton zveneèi g. Za napake, ki jih
omenjam, je odgovorna zalo ba, vendar je tudi sam Adamiè veèkrat v partituro vpisal
napaèno noto, na primer v isti skladbi pri 4. hornu v 7. taktu: harmonsko je to
subdominanta, Es-dur, 4. horn igra zveneèi ton d v precej nizki legi. Skorajda si upam
trditi, da skladatelj tega ni hotel. Z gotovostjo in brez slabe vesti pa lahko reèem, da ta ton v
4. hornu ne zveni. Slabo zveni tudi prvi takt, ker je terca toniènega kvintakorda
postavljena prenizko – ta ton igrata 4. horn in 3. pozavna. Zvok bi bil – tudi po pravilih
orkestracije – precej boljši, èe bi skladatelj terco akorda postavil oktavo višje. Zelo
vprašljiv je tudi ton b v drugem in tretjem taktu v pavkah – veliko bolje bi bilo, èe bi pavke
podvajale basovski ton.
Navajam še kratek citat Bojana Adamièa, v katerem spregovori o godbi: »Delal sem
sto stvari, v mislih in v meni pa je vedno bila godba. Ne vem, zakaj me je godba na pihala
e od vsega zaèetka, od najmlajših let – tri, pet, šest mogoèe, tako pritegovala. Kakšna
magija je bila v njenem zvoku! Mogoèe sem jaz bolj slutil, da se s temi instrumenti da
povedati isto, vendar na mogoèe malo drugaèen naèin. In to drugaèe, na drug naèin me je
privlaèilo skozi celo ivljenje.« (Prim. Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa,
mapa Kronika.)
1994 – Requiem
Requiem (za umrlim klovnom) za pihalni orkester, vokalnega solista in baletne plesalce je
zadnje veliko delo mojstra Bojana Adamièa. Duhovito besedilo Frana Milèinskega Je ka
je skladatelj poznal od leta 1946. Adamiè je Je ka vrsto let prosil, naj mu besedilo
»glasbeno« podari, vendar je bilo do pesnikove smrti skladatelju nedostopno. Kasneje je
Adamiè besedilo stihov od Je kovih dedièev le pridobil in iz le nekaj verzov dolge pesmi
napisal skoraj 35-minutno kompozicijo. Requiem za pihalni orkester in »šansonjerja«je v
svetovni literaturi za pihalne orkestre edinstveno delo. Adamiè je posamezne verze
uglasbil kot »songe«, ki se – podobno kot v operi – v razliènih oblikah in na razliène
naèine veèkrat ponovijo. Vmesni orkestralni odseki predstavljajo cirkuške toèke –
alostni junak (klovn) je ivel v cirkusu. Skladatelj slika cirkuško ivljenje klovna z vsemi
»neumnostmi«, kot so ropoti, vi gi, smeh … Pevec – solist v kompoziciji pa komentira
pogreb. V uvodnih taktih slišimo »smeh«, ki je tipièen za cirkus – skladatelj ga ponazarja s
saksofoni, s tremolom pavk in z zaèetnim udarcem na gong. Odkrijte se, umrl je klovn …
67
ton; tenorski saksofon igra terco; baritonski saksofon osnovni ton unisono s fagotom;
koralno zasnovana tema je zaupana krilnicam, tenorjem in baritonom, ki zaènejo tudi z
osnovnim tonom v precej nizki legi; horni so pisani v es, podvojena v oktavi je terca; prva
in tretja trobenta igrata akordièna tona (terco in kvinto); problematièen ton oz. napaka je v
drugi trobenti, ki bi morala igrati osnovni ton – v tiskani izdaji pa ima v partituri in partu
zveneèi ton c; pozavne sekstakord in tube v unisonu osnovni ton. Adamiè je komponiral in
zapisoval izjemno hitro – kolegi na radiu so mu pravili »rokohitrc« in to je razvidno tudi v
avtografu (nota v drugi trobenti bi lahko bila tako c kot tudi d, a èe analiziramo celotno
vertikalo in èe pogledamo peti in šesti takt, ko se zaèetni 4 takti še enkrat ponovijo, je
prava nota veè kot oèitno zveneèi ton b). Napaèno notirana je na primer še nota pri
altovskem in tenorskem saksofonu v 7. taktu: namesto sekstakorda v melodièni liniji –
tako kot pri fagotu – imata oba saksofona na prvi osminki zveneèi ton a, kar je v sekundi s
fagotom. Èe pogledamo avtograf, vidimo, da je pravi ton zveneèi g. Za napake, ki jih
omenjam, je odgovorna zalo ba, vendar je tudi sam Adamiè veèkrat v partituro vpisal
napaèno noto, na primer v isti skladbi pri 4. hornu v 7. taktu: harmonsko je to
subdominanta, Es-dur, 4. horn igra zveneèi ton d v precej nizki legi. Skorajda si upam
trditi, da skladatelj tega ni hotel. Z gotovostjo in brez slabe vesti pa lahko reèem, da ta ton v
4. hornu ne zveni. Slabo zveni tudi prvi takt, ker je terca toniènega kvintakorda
postavljena prenizko – ta ton igrata 4. horn in 3. pozavna. Zvok bi bil – tudi po pravilih
orkestracije – precej boljši, èe bi skladatelj terco akorda postavil oktavo višje. Zelo
vprašljiv je tudi ton b v drugem in tretjem taktu v pavkah – veliko bolje bi bilo, èe bi pavke
podvajale basovski ton.
Navajam še kratek citat Bojana Adamièa, v katerem spregovori o godbi: »Delal sem
sto stvari, v mislih in v meni pa je vedno bila godba. Ne vem, zakaj me je godba na pihala
e od vsega zaèetka, od najmlajših let – tri, pet, šest mogoèe, tako pritegovala. Kakšna
magija je bila v njenem zvoku! Mogoèe sem jaz bolj slutil, da se s temi instrumenti da
povedati isto, vendar na mogoèe malo drugaèen naèin. In to drugaèe, na drug naèin me je
privlaèilo skozi celo ivljenje.« (Prim. Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa,
mapa Kronika.)
1994 – Requiem
Requiem (za umrlim klovnom) za pihalni orkester, vokalnega solista in baletne plesalce je
zadnje veliko delo mojstra Bojana Adamièa. Duhovito besedilo Frana Milèinskega Je ka
je skladatelj poznal od leta 1946. Adamiè je Je ka vrsto let prosil, naj mu besedilo
»glasbeno« podari, vendar je bilo do pesnikove smrti skladatelju nedostopno. Kasneje je
Adamiè besedilo stihov od Je kovih dedièev le pridobil in iz le nekaj verzov dolge pesmi
napisal skoraj 35-minutno kompozicijo. Requiem za pihalni orkester in »šansonjerja«je v
svetovni literaturi za pihalne orkestre edinstveno delo. Adamiè je posamezne verze
uglasbil kot »songe«, ki se – podobno kot v operi – v razliènih oblikah in na razliène
naèine veèkrat ponovijo. Vmesni orkestralni odseki predstavljajo cirkuške toèke –
alostni junak (klovn) je ivel v cirkusu. Skladatelj slika cirkuško ivljenje klovna z vsemi
»neumnostmi«, kot so ropoti, vi gi, smeh … Pevec – solist v kompoziciji pa komentira
pogreb. V uvodnih taktih slišimo »smeh«, ki je tipièen za cirkus – skladatelj ga ponazarja s
saksofoni, s tremolom pavk in z zaèetnim udarcem na gong. Odkrijte se, umrl je klovn …
67
