Page 64 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 64
AN ADAMIÈ (1912–1995)
pred vojno na Bledu igrala jazz), brata bolj znanega partijskega ideologa Borisa, doloèili
za vodjo partizanske godbe.
Godba glavnega štaba NOV in PO Slovenije je bila ustanovljena na zaèetku leta 1944
na pobudo propagandnega oddelka, ki mu je naèeloval major Ante Novak, referent za
glasbo pa je bil Bojan Adamiè. Novega poslanstva se je dvajsetletni Adamiè lotil z vso
vnemo, èeprav je imel orkester velike te ave s pomanjkanjem instrumentov (Belokranjci
so prispevali prve instrumente, ki so jih imeli zakopane, da ne bi prišli v roke Nemcem) in
notnega gradiva. Veèino programa za novoustanovljeni orkester je prispeval Adamiè
skupaj s kapelnikom, kapetanom Dragom Lorbkom,6 ki je h Godbi prišel nekoliko
pozneje. Njeni èlani so bili veèinoma vojni invalidi (vaje so imeli v gostilni Mauser v
Dragatušu), ki zaradi slabega tehniènega znanja niso igrali tako, kot bi si Adamiè elel, še
posebej, kadar je šlo za igranje v gibanju. Zato je, kakor je sam rekel, »izumil posebno
izvajalsko prakso«. Orkester je igral uvode in zakljuèke, vmesne dele pa so skupaj peli.
Kmalu po vojni je partizanski orkester na proslavi oziroma tekmovanju zavezniških
vojaških godb v Trstu zaradi te posebnosti presenetil Angle e in Amerièane ter pobral
prvo nagrado.7
Premierno je Adamièeva dela za pihalni orkester izvajala Godba glavnega štaba. Poleg
Adamièa so orkestru dirigirali Drago Lorbek, Marjan Kozina in Viktor Mihelèiè. Program
Godbe je prvenstveno sestavljala instrumentirana partizanska pesem, koraènice s petim
refrenom in uverture.8 al je bila veèina kompozicij, ki jih je Adamiè napisal za Godbo
glavnega štaba, še v èasu vojne vihre izgubljena. Ostala je samo Polka koncertnega
znaèaja,9 ki jo je skladatelj mnogo pozneje dirigiral na slavnostnem koncertu ob 45-letnici
Vojaškega orkestra Ljubljana.10
Ta je nastal iz Godbe glavnega štaba, ki je bila po vojni razpušèena. Z
novoustanovljenim povojnim vojaškim orkestrom, ki je imel sede v Ljubljani, je Bojan
Adamiè sodeloval do naslednje vojne – osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Zanj je v pol
stoletja ustvaril številna dela,11 ki pa so prav tako veèinoma izgubljena. Arhiv orkestra je v
vojaškem kamionu romal v Zagreb. Po nekaterih virih so partiture in ostalo notno gradivo
konèali v eni od mnogih vojaških kasarn bivše JLA, po drugih virih pa je arhiv zgorel v
po aru.12 V kompozicijah, ki so bile napisane po naroèilu za Vojaški orkester Ljubljana, je
6 O Godbi in Lorbku pravi Adamiè v svojih zapiskih: »Repertoar je bil izkljuèno slovenski in ves na novo
komponiran oz. aran iran … Tu mi je ogromno pomagal s svojim znanjem in izkustvom kasnejši dirigent
Godbe glavnega štaba Drago Lorbek ...« Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa
Kronika).
7 Izvajalska praksa s petjem refrena je bila znana v godbah pešpolkov avstro-ogrske monarhije in tudi Josip
Èerin, znani kapelnik in skladatelj ter v marsièem predhodnik Bojana Adamièa, je npr.v valèku Vera
uporabil besedilo Mirka Kraglja. Skladba je iz leta 1938 in se lahko izvaja s petjem.
8 Edina ohranjena partitura iz partizanskih èasov je Partizanska uvertura Antona Lavrina; delo je na
osvobojenem ozemlju v Èrnomlju leta 1944 instrumentiral Drago Lorbek.
9 Iz partiture je razvidna zasedba Godbe glavnega štaba NOV in PO Slovenije: flavta (des), klarinet (es),
trije klarineti (b), dve krilnici, tenor, bariton, štirje rogovi, štiri trobente (es), basovska trobenta (b), tri
pozavne, prvi in drugi bas, tolkala (mali boben, èinele, veliki boben).
10 To je bilo v veliki dvorani Cankarjevega doma, 19. junija 1989, na slavnostnem koncertu ob 45-letnici
Vojaškega orkestra Ljubljana.
11 Med njimi: Tri novelete, Iz mojega dnevnika, Cik-cak, Fiè-firiè, Èetrti julij, Titov naprijed, Slovenska
rapsodija, Bela krajina, Po jezeru itd.
12 Ustni vir (Ludvik Èibej).
64
pred vojno na Bledu igrala jazz), brata bolj znanega partijskega ideologa Borisa, doloèili
za vodjo partizanske godbe.
Godba glavnega štaba NOV in PO Slovenije je bila ustanovljena na zaèetku leta 1944
na pobudo propagandnega oddelka, ki mu je naèeloval major Ante Novak, referent za
glasbo pa je bil Bojan Adamiè. Novega poslanstva se je dvajsetletni Adamiè lotil z vso
vnemo, èeprav je imel orkester velike te ave s pomanjkanjem instrumentov (Belokranjci
so prispevali prve instrumente, ki so jih imeli zakopane, da ne bi prišli v roke Nemcem) in
notnega gradiva. Veèino programa za novoustanovljeni orkester je prispeval Adamiè
skupaj s kapelnikom, kapetanom Dragom Lorbkom,6 ki je h Godbi prišel nekoliko
pozneje. Njeni èlani so bili veèinoma vojni invalidi (vaje so imeli v gostilni Mauser v
Dragatušu), ki zaradi slabega tehniènega znanja niso igrali tako, kot bi si Adamiè elel, še
posebej, kadar je šlo za igranje v gibanju. Zato je, kakor je sam rekel, »izumil posebno
izvajalsko prakso«. Orkester je igral uvode in zakljuèke, vmesne dele pa so skupaj peli.
Kmalu po vojni je partizanski orkester na proslavi oziroma tekmovanju zavezniških
vojaških godb v Trstu zaradi te posebnosti presenetil Angle e in Amerièane ter pobral
prvo nagrado.7
Premierno je Adamièeva dela za pihalni orkester izvajala Godba glavnega štaba. Poleg
Adamièa so orkestru dirigirali Drago Lorbek, Marjan Kozina in Viktor Mihelèiè. Program
Godbe je prvenstveno sestavljala instrumentirana partizanska pesem, koraènice s petim
refrenom in uverture.8 al je bila veèina kompozicij, ki jih je Adamiè napisal za Godbo
glavnega štaba, še v èasu vojne vihre izgubljena. Ostala je samo Polka koncertnega
znaèaja,9 ki jo je skladatelj mnogo pozneje dirigiral na slavnostnem koncertu ob 45-letnici
Vojaškega orkestra Ljubljana.10
Ta je nastal iz Godbe glavnega štaba, ki je bila po vojni razpušèena. Z
novoustanovljenim povojnim vojaškim orkestrom, ki je imel sede v Ljubljani, je Bojan
Adamiè sodeloval do naslednje vojne – osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Zanj je v pol
stoletja ustvaril številna dela,11 ki pa so prav tako veèinoma izgubljena. Arhiv orkestra je v
vojaškem kamionu romal v Zagreb. Po nekaterih virih so partiture in ostalo notno gradivo
konèali v eni od mnogih vojaških kasarn bivše JLA, po drugih virih pa je arhiv zgorel v
po aru.12 V kompozicijah, ki so bile napisane po naroèilu za Vojaški orkester Ljubljana, je
6 O Godbi in Lorbku pravi Adamiè v svojih zapiskih: »Repertoar je bil izkljuèno slovenski in ves na novo
komponiran oz. aran iran … Tu mi je ogromno pomagal s svojim znanjem in izkustvom kasnejši dirigent
Godbe glavnega štaba Drago Lorbek ...« Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa
Kronika).
7 Izvajalska praksa s petjem refrena je bila znana v godbah pešpolkov avstro-ogrske monarhije in tudi Josip
Èerin, znani kapelnik in skladatelj ter v marsièem predhodnik Bojana Adamièa, je npr.v valèku Vera
uporabil besedilo Mirka Kraglja. Skladba je iz leta 1938 in se lahko izvaja s petjem.
8 Edina ohranjena partitura iz partizanskih èasov je Partizanska uvertura Antona Lavrina; delo je na
osvobojenem ozemlju v Èrnomlju leta 1944 instrumentiral Drago Lorbek.
9 Iz partiture je razvidna zasedba Godbe glavnega štaba NOV in PO Slovenije: flavta (des), klarinet (es),
trije klarineti (b), dve krilnici, tenor, bariton, štirje rogovi, štiri trobente (es), basovska trobenta (b), tri
pozavne, prvi in drugi bas, tolkala (mali boben, èinele, veliki boben).
10 To je bilo v veliki dvorani Cankarjevega doma, 19. junija 1989, na slavnostnem koncertu ob 45-letnici
Vojaškega orkestra Ljubljana.
11 Med njimi: Tri novelete, Iz mojega dnevnika, Cik-cak, Fiè-firiè, Èetrti julij, Titov naprijed, Slovenska
rapsodija, Bela krajina, Po jezeru itd.
12 Ustni vir (Ludvik Èibej).
64
