Page 65 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 65
en Prezelj, BOJAN ADAMIÈ IN NJEGOVA GLASBA ZA PIHALNI ORKESTER
Adamiè kmalu opustil ozke okvire partizanskih godb13 (pred koncem
narodnoosvobodilne vojne je bilo v Jugoslaviji kar 65 partizanskih godb).
Z novimi skladbami Bojana Adamièa je godbeniška dejavnost na Slovenskem rasla in
se razvijala v najširšem pomenu besede. Njegova glasba je vse od krstnih izvedb našla
svoj prostor na pultih ljubiteljskih godb, danes pa velja za pojem v obse nem repertoarju
pihalnih orkestrov. Bojan Adamiè je uveljavil pihalni orkester kot izvirnega izvajalca –
standardne okvire njegovega izraza je razširil z vsebinsko ustvarjalno poetiko, ki temelji
na elementih klasiène glasbe, jazza in zabavne glasbe. Novi Adamièev zvok je zahteval
dodatne napore izvajalcev. Zato ni èudno, da je sam s strokovnimi nasveti, veèkrat pa tudi
z dirigentsko palièico, pomagal kultivirati zvok razliènih pihalnih orkestrov. V ta namen
je vodil seminarje za dirigente, ki jih je prirejala Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Bil
je stalni gost dirigent Umetniškega ansambla JLA v Beogradu, njegovo ime je povezano s
številnimi festivali vojaških pesmi in tekmovanji pihalnih orkestrov, kjer je bil veèkrat
èlan irij.14 Njegova dela, ki so nastala po naroèilu ZKOS, so bila v letih 1985, 1989 in
1992 obvezne tekmovalne skladbe.15
Adamièeva dela za pihalni orkester od leta 1990 ekskluzivno izdaja zalo ba Hartman
iz Maribora, in sicer v zbirki Bojan Adamiè in njegov opus. Doslej je pri omenjeni zalo bi
izšlo 20 kompozicij, ki predstavljajo stalni repertoar slovenskih ansamblov16 na
promenadnih nastopih in dvoranskih koncertih. Prvi stik z godbo na pihala je imel Adamiè
še kot otrok v rojstnem kraju,17 pozneje, ob prihodu v Ljubljano, pa je z zanimanjem sledil
vojaški godbi, ki je bila del pogrebnih sprevodov.18 Tretji Adamièev stik z godbo je bil v
partizanih, ko je »po sili razmer« postal tudi skladatelj glasbe za to zasedbo. Adamièev
profesor kompozicije (harmonija in kontrapunkt sta bila stranska predmeta) na srednji
stopnji konservatorija je bil Slavko Osterc – modernist, ki je Adamièa uvedel v nova
slogovna pojmovanja in v novo tehniko komponiranja. Osterc je študente vodil po
gostilnah, da bi si – to se mi zdi izredno – sprošèali duha.19 Naèin Osterèevega pouèevanja
na ljubljanskem konservatoriju je bil Adamièu pri srcu. Kot pravi, je profesor cenil
originalnost, ni gledal na to, ali je nota prava ali ne, ampak na to, ali si sposoben izvirnih
zamisli.
Po vojni je Bojan Adamiè veliko sodeloval z dirigentom Pavlom Brzuljem, ki ga je
anga iral za Vojaški orkester Ljubljana, in Jo etom Hriberškom, ki je Adamièu zaupal
13 Bojan Adamiè je med drugim poveèal zasedbo in trajanje samih kompozicij, npr. Tri novelete, kjer je na
naslovni strani ig »Biblioteka muzike garnizona Ljubljana«. Avtograf hrani Glasbena zbirka NUK.
14 Npr. leta 1985 (VIII. tekmovanje ZPOS).
15 Med njimi dela: Sprenevedanja, Pobeg, Zgodbica v štirih delih.
16 Le pol od teh je dejansko stalnica na koncertnih sporedih.
17 O tem Adamiè takole: »V Ribnici so se zbrali glasbe eljni mo je v skupini, ki je igrala plehmusko. Te ava
je bila le v tem, da niso imeli bobnarja. Zato so na vaje povabili še mene. Stal sem sredi sobe z metlo v roki
in udarjal ritem!« Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa Kronika).
18 Kot pravi Adamiè: »Hodili so blizu hiše, v kateri smo stanovali.« Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana
Adamièa (mapa Kronika).
19 Adamiè se o tem spominja: »Moram povedati, da je bilo v gostilni, ko smo popivali, imenitno, èeprav
nismo veliko popili. Name je Osterc napravil velik vtis e s tem, kako je študente izbral. To je bilo tako:
prišli smo – tisti, ki smo konèali teorijo, ali pa smo se sploh zlagali, da smo jo konèali – in vsakega je
posedel na razliène konce, glede na to, pri kom je delal prej. Na koncu je rekel: ‘Vi, ki ste moji, ostanete.
Vi, ki ste bili pri tisti spoštovani gospe, hvala lepa. Z vami, ki niste bili nikjer, pa bom poskusil.’ Ta naèin
mi ni šel v glavo. Ko pa sem se pri njem zaèel uèiti kontrapunkt in je rekel, naj si izmislim temo, jaz pa sem
si zamislil staro avstrijsko himno, mi je postalo jasno. Rekel je namreè: ‘No, vsaj nekdo, ki si zna kaj
izmisliti, da ne gre po stereotipih.’ Originalne rešitve pa, èe so bile še tako predrzne, je Osterc najbolj
cenil.«
65
Adamiè kmalu opustil ozke okvire partizanskih godb13 (pred koncem
narodnoosvobodilne vojne je bilo v Jugoslaviji kar 65 partizanskih godb).
Z novimi skladbami Bojana Adamièa je godbeniška dejavnost na Slovenskem rasla in
se razvijala v najširšem pomenu besede. Njegova glasba je vse od krstnih izvedb našla
svoj prostor na pultih ljubiteljskih godb, danes pa velja za pojem v obse nem repertoarju
pihalnih orkestrov. Bojan Adamiè je uveljavil pihalni orkester kot izvirnega izvajalca –
standardne okvire njegovega izraza je razširil z vsebinsko ustvarjalno poetiko, ki temelji
na elementih klasiène glasbe, jazza in zabavne glasbe. Novi Adamièev zvok je zahteval
dodatne napore izvajalcev. Zato ni èudno, da je sam s strokovnimi nasveti, veèkrat pa tudi
z dirigentsko palièico, pomagal kultivirati zvok razliènih pihalnih orkestrov. V ta namen
je vodil seminarje za dirigente, ki jih je prirejala Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Bil
je stalni gost dirigent Umetniškega ansambla JLA v Beogradu, njegovo ime je povezano s
številnimi festivali vojaških pesmi in tekmovanji pihalnih orkestrov, kjer je bil veèkrat
èlan irij.14 Njegova dela, ki so nastala po naroèilu ZKOS, so bila v letih 1985, 1989 in
1992 obvezne tekmovalne skladbe.15
Adamièeva dela za pihalni orkester od leta 1990 ekskluzivno izdaja zalo ba Hartman
iz Maribora, in sicer v zbirki Bojan Adamiè in njegov opus. Doslej je pri omenjeni zalo bi
izšlo 20 kompozicij, ki predstavljajo stalni repertoar slovenskih ansamblov16 na
promenadnih nastopih in dvoranskih koncertih. Prvi stik z godbo na pihala je imel Adamiè
še kot otrok v rojstnem kraju,17 pozneje, ob prihodu v Ljubljano, pa je z zanimanjem sledil
vojaški godbi, ki je bila del pogrebnih sprevodov.18 Tretji Adamièev stik z godbo je bil v
partizanih, ko je »po sili razmer« postal tudi skladatelj glasbe za to zasedbo. Adamièev
profesor kompozicije (harmonija in kontrapunkt sta bila stranska predmeta) na srednji
stopnji konservatorija je bil Slavko Osterc – modernist, ki je Adamièa uvedel v nova
slogovna pojmovanja in v novo tehniko komponiranja. Osterc je študente vodil po
gostilnah, da bi si – to se mi zdi izredno – sprošèali duha.19 Naèin Osterèevega pouèevanja
na ljubljanskem konservatoriju je bil Adamièu pri srcu. Kot pravi, je profesor cenil
originalnost, ni gledal na to, ali je nota prava ali ne, ampak na to, ali si sposoben izvirnih
zamisli.
Po vojni je Bojan Adamiè veliko sodeloval z dirigentom Pavlom Brzuljem, ki ga je
anga iral za Vojaški orkester Ljubljana, in Jo etom Hriberškom, ki je Adamièu zaupal
13 Bojan Adamiè je med drugim poveèal zasedbo in trajanje samih kompozicij, npr. Tri novelete, kjer je na
naslovni strani ig »Biblioteka muzike garnizona Ljubljana«. Avtograf hrani Glasbena zbirka NUK.
14 Npr. leta 1985 (VIII. tekmovanje ZPOS).
15 Med njimi dela: Sprenevedanja, Pobeg, Zgodbica v štirih delih.
16 Le pol od teh je dejansko stalnica na koncertnih sporedih.
17 O tem Adamiè takole: »V Ribnici so se zbrali glasbe eljni mo je v skupini, ki je igrala plehmusko. Te ava
je bila le v tem, da niso imeli bobnarja. Zato so na vaje povabili še mene. Stal sem sredi sobe z metlo v roki
in udarjal ritem!« Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa Kronika).
18 Kot pravi Adamiè: »Hodili so blizu hiše, v kateri smo stanovali.« Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana
Adamièa (mapa Kronika).
19 Adamiè se o tem spominja: »Moram povedati, da je bilo v gostilni, ko smo popivali, imenitno, èeprav
nismo veliko popili. Name je Osterc napravil velik vtis e s tem, kako je študente izbral. To je bilo tako:
prišli smo – tisti, ki smo konèali teorijo, ali pa smo se sploh zlagali, da smo jo konèali – in vsakega je
posedel na razliène konce, glede na to, pri kom je delal prej. Na koncu je rekel: ‘Vi, ki ste moji, ostanete.
Vi, ki ste bili pri tisti spoštovani gospe, hvala lepa. Z vami, ki niste bili nikjer, pa bom poskusil.’ Ta naèin
mi ni šel v glavo. Ko pa sem se pri njem zaèel uèiti kontrapunkt in je rekel, naj si izmislim temo, jaz pa sem
si zamislil staro avstrijsko himno, mi je postalo jasno. Rekel je namreè: ‘No, vsaj nekdo, ki si zna kaj
izmisliti, da ne gre po stereotipih.’ Originalne rešitve pa, èe so bile še tako predrzne, je Osterc najbolj
cenil.«
65
