Page 18 - Tvorjenje pomena in večrazsežna – večkodna pismenost

Mira Krajnc Ivič Razumevanje humorja s kognitivno-pragmatičnega
Univerza v Mariboru, Slovenija vidika
mira.krajnc@um.si
©2026MiraKrajnc Ivič
Tvorjenje pomena in večrazsežna –
večkodna pismenost
Zbornik povzetkov
mednarodnega simpozija
Koper, 19.–20. marec 2026
V prispevku je razumevanje smisla ubesedenega osvetljeno skozi procese razu-
mevanja humorja. Ta lahko ima v komunikacijskem stiku različne učinke: lahko je
vljudnostna strategija, ki blaži govorna dejanja, ki bi lahko ogrožala posamezni-
kovo družbeno ali individualno predstavo o njegovi lastni podobi, lahko deluje
žaljivo, in sicer že celo v primerih, ko se zdi, da je žaljiva interpretacija mogoča,
torej ne nujno dejansko hotena. Nadalje lahko sprošča vzdušje, vzpostavlja in
ohranja pristne medosebne stike, ustvarja zavezništva idr. (Grice, 1989; Attardo,
2001; Attardo, 2017). To pomeni, da bi humor lahko umestili kamor koli na pre-
mico dobronamerno-nedobronamerno, pri čemer nekateri raziskovalci kot edino
in izključno non-bona fide (nedobronamerno) komunikacijo navajajo le laganje.
Zaradi navedenega je očitno, da pri razumevanju humorja ključno vlogo igra kon-
tekst, in sicer tako predkomunikacijski ter tudi naslovnikova individualna presoja,
ki pa je lahko zelo drugačna od dejanske tvorčeve namere. To neskladje je po-
sledica dejstva, da humor nastaja kot hoten odklon, kot posledica zavestnega,
a prikritega kršenja sodelovalnega načela, saj tvorec hote zavaja naslovnika do
trenutka ubeseditve izreka, ki nosi ost (punch line). Humorni preobrat je lahko ek-
splicitno nakazan, npr. hecam se, če se malo pošalim. Toda kako pogosto in s kate-
rimi sredstvi govorec nakazuje, da je izrečeno »samo igra«, da ni mišljeno resno?
Razumevanje humornega je dodatno osvetljeno z vidika kognitivnega procesi-
ranja jezika, po katerem razumevanje smisla vključuje simulacijo senzoričnih in
motoričnih procesov, ki – kljub odsotnosti dejanske telesne aktivacije – oboga-
tijointerpretacijoinprispevajohkognitivni zahtevnosti humornegarazumevanja
(Attardo, 2001; Attardo, 2017; Burgers in van Mulken, 2017).
Teoretska izhodišča bodo ponazorjena z gradivom iz korpusa, ki zajema zvočne
posnetke spontanega govora Krohot (Krajnc Ivič in Antloga, 2024). Analiza osve-
tljuje vlogo humornih označevalcev, ki ne spreminjajo pomena izreka, temveč
usmerjajo njegovo razumevanje v smer humornega. V korpusu Krohot se kot naj-
pogostejši humorni označevalci kažejo sobesedilni označevalci, zlasti zaporedja
več humorno tvorjenih replik, izrekov.
Attardo, S. (2001). Humorous texts: A semantic and pragmatic analysis. Mouton de
Gruyter.
Attardo, S. (2017). Humor and pragmatics. V S. Attardo (ur.), The Routledge han-
dbook of language and humor (str. 174–188). Routledge.
Burgers, C., in van Mulken, M. (2017). Humor markers. V S. Attardo (ur.), The Rou-
tledge handbook of language and humor (str. 385–399). Routledge.
Grice, P. (1989). Logicandconversation: Studies in thewayof words. Harvard Univer-
sity Press.
Krajnc Ivič, M., in Antloga, Š. (2024). Predlog izdelave korpusa humorja v govoru za
slovenščino. V M. Krajnc Ivič (ur.), Stanje in perspektive uporabe govornih virov
vraziskavahgovora (str.195–219).Univerza v Mariboru,Univerzitetna založba.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-565-8.15 18