Page 605 - Tomajci

Oblikovanje spomina lokalne skupnosti

1947, tik pred priključitvijo teh krajev k Jugoslaviji, je šel v Trst, da
stopi k papeški žandarmeriji v Vatikan. Predno je imel oditi, se je ho-
tel na državnem bloku pri Repentabru še enkrat posloviti od očeta
in od neveste Mirke Gorupove. Bilo je oktobra 1947. Zaradi majhne
nerodnosti ali neprevidnosti so ga Jugoslovani zajeli, ga odvedli v se-
žanske zapore, pa so ga po nekaj dneh izpustili. Tako je ostal doma.
Oče se je čisto ločil. Leta 1952 si je znova pozidal Čečkovo hišo niže
nad glavno cesto. Pa tudi Favsti, ki se je pripravljal na poroko, si je leta
1953 in 1954 hišo prenovil, medtem ko so hleve dvignili in razširili
že leta 1925. Z Mirko sejeporočil jeseni 1955. Polagoma dokončuje
prenovitev in bo imel morda najprijetnejši dom v Tomaju: prostoren,
sončen, proč od ropota ceste, samo visoko v rebri je.
Kmalu po poroki se je mati Karolina odločila, da gre proč in sicer zo-
pet domov v Ponikve k bratu, ki je na domu sameval. Zgovorila si je
dveali tri govedakot svojodotoinšekaj za povrh injetakospomladi
1956 po 43 letih Tomaj zapustila.
ZDušicosijeFavst dopisovalinsezdi, damujelepoinmirno pove-
dala, naj se je ne boji, ter da mu ne bo delala sivih lasi.

Zgodbi in družinskim ter tudi demografskim dinamikam lahko sledimo
tudi, če pogledamo k povezani hiši, od koder je prihajal Favstov oče, le da
ima tu medzgodba bistveno drugačen zasuk, saj je v Čečkovi hiši med obe-
ma vojnama prebival eden od tomajskih podestatov (žat, ak, t, 4, 933):

Zadnji sin iz tega zakona (ali ii. žene), Jožef (1892) se je leta 1920
poročil k Miškovim, To 52, hiša je ostala prazna, oziroma oče Anton
je bival v noter, dokler ga niso vzeli k Miškovim. Leta 1927 se je vse-
lil podestá professore Giovanni Serafini iz furlanskega Mariana. Mož
je v Tomaju tako županoval, da je bil povsod dolžan. Tedaj je dobro
zavarovana hiša spomladi 1928 »srečno« zgorela, mož pa je pa kmalu
potem nenadoma izginil. Tista hiša je bila vzdolž poti. Ker dedič Jože
Seražin pri Miškovih ni mogel več biti, je ruševino polagoma podrl in
l. 1952 hišo spet postavil. Prijazna hiša je zdaj zasukana proti jugu.
Notri je I: 1957 :I on sam.

Četudi ta del rokopisov ni bil nikoli objavljen, je bil dovolj dostopen, da
lahko na njegovi podlagi mimo ohranjanja lastnega družinskega izročila
zgodovinski spomin skupnosti pomni tudi dejstva o drugih članih skupno-
sti, ki bi bila danes že davno pozabljena. Skupnosti je ostal ohranjen tudi

603