Page 145 - Tomajci

Obrisi in dejavniki tomajske demografije

čila Francija, ki je v 20. letih sprejela številne izseljence tako iz Jugoslavije
(in posebej iz jugoslovanske Slovenije) kot iz Italije.
V 40. in 50. letih 20. stoletja so na selitve spet vplivale teritorialne in po-
litične spremembe ter mednarodne razmere, do katerih je prišlo po drugi
svetovni vojni. Ob mirovni pogodbi in novi razmejitvi med Italijo in Ju-
goslavijo, ki ji je pripadlo tudi tomajsko območje, so se nekateri Tomajci
odločili za Trst, točneje cono A Svobodnega tržaškega ozemlja pod anglo-
ameriško vojaško upravo, oz. za Italijo, v 50. letih pa so številni spet ubrali
čezoceanske poti, v Kanado in predvsem v Avstralijo. Vzgibi teh izselitev
so tičali v slabih ekonomskih razmerah in negotovih perspektivah za ži-
vljenje, potem ko je meja omejila gospodarske odnose s Trstom, kot tudi v
nezaupanju v socialistični družbeni red.
Izseljevanje iz tomajske duhovnije je bilo razporejeno enakomerno, to
je sorazmerno s številom prebivalstva posameznih vasi. Med izseljenci so
malenkostno prednjačili moški (51,5), pri katerih so bile pogostejše od-
daljene destinacije kot Amerika, medtem ko so se ženske v večjem številu
podajale v Trst in v druge, manj oddaljene kraje. Do prve svetovne vojne
taka spolna asimetrija odraža različne trge dela, ki so v industrijske centre
pritegovali predvsem moško delovno silo, hitro rastoče mesto kot Trst pa
je veliko možnosti zaposlovanja ponujalo ženskam. Po prvi in drugi sve-
tovni vojni se je zaradi spremenjene narave in pogojev izseljevanja tudi
na čezoceanskih relacijah povečalo število izseljenk, medtem ko se je med
vojnama v Kraljevino Jugoslavijo odpravilo znatno več moških kot žensk.
Med izseljenci v Trst se je kot v prejšnji zgodovinski fazi 80 Tomajcev
in Tomajk naselilo v mestu, ostali pa v okoliških, a vse bolj urbaniziranih
obmestnih soseskah.

Zaključek
Če se za konec spet vrnemo k potezam tomajske demografije v večstolet-
nem časovnem obdobju, ki smo jo vzeli v pretres, lahko rečemo, da v njej
razlikujemo tri razvojne faze. Prvo fazo, v 17. in do prvih let 18. stoletja,
je zaznamovala stagnacija števila prebivalstva, ki je bila posledica živahne
fluktuacije naravnih demografskih dejavnikov in zelo krhke pozitivne ra-
sti. V tem se odražajo splošne tendence razvoja evropskega prebivalstva,
zaradi katerih se je 17. stoletje v zgodovino zapisalo kot krizno obdobje
evropske demografije. Iz sicer pomanjkljivih podatkov pa se tudi v tomaj-
skem primeru na koncu 17. in začetku 18. pokaže sprememba, ki napovedu-
je konec obdobja negotovosti in nastop novega razvojnega ciklusa. Od 20.
let 18. do srede 19. stoletja je tako kljub občasnim zastojem in padcem sledi-

143