Page 147 - Tomajci

Obrisi in dejavniki tomajske demografije

stoletju razživel splošni proces »bega v mesto« in odhod v mesto je bil med
družbenimi izbirami na tomajskem območju že vsaj od začetka 18. stoletja
kar utečena opcija. Pri tem se postavlja vprašanje, kje in v katerih okoli-
ščinah je prihajala do izraza in kako se je ta opcija spreminjala v teku časa
ter v posameznih fazah družbenega razvoja. Klasične raziskave o zgodovi-
ni družine, vključno s tistimi o tržaškem neposrednem podeželju, izposta-
vljajo pomen posestne strukture kot temeljne platforme za tolmačenje se-
litev kot strateške družbeno-ekonomske izbire. Verginella ugotavlja, kako
je bila v Dolini izselitev iz kraja vselej izbira družinskega značaja. Odvisna
je bila od velikosti družine (števila in spolne sestave potomstva), obsega
zemljiške posesti in njene ekonomske vzdržljivosti. V družinah z manjšo
posestjo ali brez nje je bila izselitev dela njenih članov pogostejša. Z odho-
dom v mesto so se izogibali družbeni marginalizaciji, si skušali zagotovi-
ti boljši obstanek in si ustvariti pogoje za družinsko reprodukcijo. Vse do
konca 19. stoletja naj bi bilo sicer izseljevanje redko, ker je skupnost delo-
vala »zaščitniško« in težila k integraciji svojih članov, medtem ko je nato
začela izločevati najrevnejše. Na ta način so družine in skupnost ohranjale
svoj družbeno-ekonomski ustroj in se upirale oz. prilagajale izzivom, ki jih
je prinašala modernizacija. K temu je prispeval tudi manj zadržan odnos
do mesta, ki se je kmečkemu človeku do 70. let zdelo družbeno protislovno
in neprimerno (Verginella 1990, 6–7).
Podobno kot v Dolini je tudi v tomajskih vaseh opaziti težnjo konzer-
vacije krajevnega, na zemljiški posesti in kmečki ekonomiji temelječega
družbeno-ekonomskega ustroja vaške skupnosti ter družin. Zemlja je bi-
la osnovni kapital, ki je skozi stoletja določal in od katerega je bil odvisen
družbeni položaj družin, in to ne glede na prisotnost drugih ekonomskih
virov. Odraz omenjenega in prizadevanj za ohranjanje tega kapitala ter va-
škega družbenega sistema kot takega so bila tudi demografska obnašanja,
od poročnih in reprodukcijskih izbir do selitev. Pretežno endogamna »po-
ročna geografija«, ki se omejuje na ožje kraško območje, je neposreden od-
raz grajenja materialnih temeljev družinske reprodukcije in družbenih od-
nosov na zemljiški osnovi. Širitev poročne geografije v teku časa in spol-
na diferenciacija sta le prilagajanje razmeram poročnega trga in iskanju
ugodnih družbenih zavezništev znotraj jasno začrtanih sistemskih okvi-
rov. To, da Tomajce v Trstu srečujemo že vzdolž celega 18. stoletja, pa ka-
že, da je bilo v tem delu tržaškega zaledja manj zadržkov do odhajanja v
mesto kot v Dolini ali, preprosto, da je bila izselitev neobhodna opcija za
olajšanje demografskega pritiska v iskanju ravnovesja med prebivalstvom
in krajevnimi ekonomskimi resursi. Vprašati se je treba, vsekakor, ali sme-

145