Page 246 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Maja Mezgec

V besedilu bomo to starostno skupino imenovali »seniorji« ali pa preprosto
»starejši« in »starostniki«.
Eurostatovi (2025) podatki jasno kažejo na trend staranja prebivalstva, ki
se je začel pred desetletji in ga gre pripisati nižji rodnosti ter višanju priča-
kovane življenjske dobe. Starostna struktura prebivalstva se spreminja tako,
da se veča delež starejšega prebivalstva in manjša delež delovno aktivnega.
Januarja 2024 je bila ena petina evropskega prebivalstva stara 65 let in več,
povprečna starost pa je bila 44,7 leta. V zadnjem desetletju se je slednji delež
povečal za 2,9, povprečna starost pa se je zvišala z 42,5 na 44,7. Glede na
omenjeni trend gre po projekcijah Eurostata pričakovati, da se bodo vredno-
sti teh indeksov v naslednjih desetletjih še dodatno višale.

Sprememba bivanjskih vzorcev in osamljenost starejših
Poleg sprememb v starostni strukturi prebivalstva je moč zaslediti tudi spre-
membe v bivanjskih vzorcih. V sodobni zahodni družbi je opaziti izrazit upad
medgeneracijskega sobivanja. Večina starejših posameznikov prebiva bodisi
v enočlanskih gospodinjstvih bodisi v gospodinjstvih, kjer živita zgolj part-
nerja ali starši z odraslimi otroki. Tudi v državah v razvoju, kjer se pod vplivom
kulturnih norm, ki podpirajo večgeneracijsko sobivanje, v večji meri ohra-
njajo tradicionalne družinske strukture, se kaže podoben trend postopnega
prehoda k manjšim družinskim enotam (World Health Organization, 2021).
Vzporedno s spreminjanjem družinske strukture gospodinjstev izrazito na-
rašča urbanizacija. V zahodnih državah več kot 70 prebivalstva živi v ur-
banih naseljih (United Nations, 2015). Večje regije postajajo vse bolj urbane
in viša se gostota poseljenosti prebivalstva. Podatki kažejo (Li idr., 2013), da
življenje v ruralnih ali urbanih predelih vpliva na življenjske vzorce starejših,
predvsem na oskrbo: v ruralnih okoljih prevladuje družinska oskrba, v urba-
nih pa oskrba s pomočjo javnih služb, saj so družinski člani pogosto fizično
oddaljeni. Glede na tip oskrbe pa se vzpostavijo tudi drugačne socialne vezi.
Družinska oskrba sama po sebi ne rešuje problema osamljenosti in socialne
izolacije, saj so z daljšanjem delovne dobe družinski člani večji del dneva
vpeti v dejavnosti izven domačega okolja. Starejši, ki živijo v družinski oskrbi,
ne izražajo vedno nižje stopnje osamljenosti (Yur’yev idr., 2010), kot bi mo-
goče pričakovali.

Starejši, socialne vezi in osamljenost
Kakovostne socialne vezi so ključnega pomena za psihofizično zdravje in
splošno dobrobit posameznika skozi celotno življenjsko obdobje. Pomanjka-
nje socialne povezanosti, zlasti socialna izolacija in osamljenost, ima lahko re-

246