Page 182 - Laški smilj

Saša Kenig in Zala Jenko Pražnikar

eteričnega olja laškega smilja ali specifičnih bioaktivnih spojin, izolira-
nih iz laškega smilja.
Določanje antioksidativnega potenciala
Antioksidativni potencial rastlinskih izvlečkov je mogoče meriti na šte-
vilne različne načine. Antioksidante namreč delimo na eksogene – pri-
sotne v izvlečkih ali hrani nasploh – ter endogene – tiste, ki jih tvori or-
ganizem sam. Zato je lahko antioksidativni potencial izvlečka odvisen od
samega antioksidativnega delovanja bioaktivnih spojin, ki so v izvlečku
prisotne, lahko pa določene bioaktivne spojine povzročijo odziv orga-
nizma, s katerimi telo poviša lastno, endogeno sposobnost borbe proti
oksidativnemu stresu (Osredkar 2012). Zdrav organizem ima številne
možnosti tvorbe endogenih antioksidantov, ki so lahko encimski, npr.
katalaza (CAT), glutation peroksidaza (GPx), glutation reduktaza (GR)
in superoksid dismutaza (SOD), ter neencimske beljakovine, predvsem
tiste, ki vežejo železo in težke kovine. Možna je tudi tvorba številnih dru-
gih spojin, kot so glutation, sečna kislina, bilirubin, melatonin in poli-
amini (Mirończuk-Chodakowska idr. 2018); ti so pomembnejši v vodnih
okoljih, v celičnih membranah pa imajo pomembno vlogo koencim Q in
α-lipoična kislina (Rizzo idr. 2010). Med mehanizme, s katerimi se or-
ganizem bori proti oksidativnemu stresu, uvrščamo tudi beljakovine, s
katerimi telo odstranjuje oksidativne poškodbe, predvsem so to različni
encimi, ki odpravljajo poškodbe na molekuli DNA.
Antioksidativni potencial lahko torej določamo in vitro z merjenjem an-
tioksidativnega delovanja samega izvlečka. Tu sta primerni in najpogos-
teje uporabljeni metodi test DPPH, ki temelji na zmanjšanju absorban-
ce radikala 2,2’-difenil-1-pikrilhidrazila ob prisotnosti antioksidantov
(Molyneux 2004), ali test ABTS, pri katerem sprožimo nastajanje obar-
vanega radikala 2,2’-azobis (3-etilenbenzotiazolin-6-sulfonske kisline),
prisotnost antioksidantov pa to reakcijo zavira (Re idr. 1999). Po drugi
strani pa lahko odziv celic merimo tako, da celice za določen čas izposta-
vimo izvlečkom, nato pa merimo količine endogenih antioksidantov.
Količine neencimskih antioksidantov določamo s kromatografskimi ali
z imunokemijskimi metodami. Pogosto merimo tudi izražanje ali aktiv-
nost encimskih antioksidantov, pri čemer izražanje določamo na ravni
mRNA z uporabo kvantitativne verižne reakcije s polimerazo (qPCR) ali
na proteinski ravni s testom ELISA. Če želimo določiti encimsko aktiv-
nost, uporabimo ustrezen kolorimetrični test, pri katerem lahko nastaja
obarvan produkt ali izginja obarvan substrat.

182