Page 112 - Laški smilj

Katja Kramberger

načinov ekstrakcije; od destilacije, ekstrakcije s topili, ki jo lahko pospe-
šimo s pomočjo ultrazvoka, mikrovalov, pulzirajočega električnega polja,
povišanega tlaka ali uporabe encimov, do uporabe metod zelene tehnolo-
gije, kot je ekstrakcija s superkritičnimi tekočinami. Pri konvencionalnih
postopkih ekstrakcije, kot so maceracija, perkolacija in ekstrakcija pod
refluksom, se večinoma uporabljajo organska topila v velikih količinah,
postopek ekstrakcije pa je dolgotrajen. Novejši oz. bolj zeleni postopki,
kot so ekstrakcija s superkritičnimi tekočinami, tekočinska ekstrakcija
pod pritiskom in ekstrakcija z mikrovalovi, nudijo določene prednosti,
kot so manjše porabe organskih topil, krajši čas ekstrakcije in večja selek-
tivnost (Zhang idr. 2018). V nadaljevanju bomo opisali le tiste postopke,
ki so bili, glede na objavljene vire, uporabljeni za pripravo izvlečkov oz.
izolacijo spojin iz laškega smilja.
Ekstrakcija bioaktivnih spojin s topili je najpogostejši način ekstrakcije in
poteka po sledečih stopnjah: (1) topilo prodira v trdni rastlinski material;
(2) topljenec se raztopi v topilu ali mešanici topil; (3) topljenec difundira
iz rastlinskega materiala; (4) topilo z ekstrahiranimi bioaktivnimi spoji-
nami (topljenci) se odstrani od rastlinskega materiala (Zhang idr. 2018).
Faktorji, ki vplivajo na učinkovitost ekstrakcije

Faktorji, ki lahko povečajo difuzivnost in topnost, v posameznih korakih
ekstrakcije olajšajo sam proces in povečajo izkoristke ekstrakcije. To so
fizikalno-kemijske lastnosti ekstrakcijskega topila, velikost trdnih delcev
rastlinskega materiala, razmerje med topilom in rastlinskim materialom,
temperatura ekstrakcije in čas trajanja ekstrakcije (Zhang idr. 2018).

Izbira topila
Izbira topila je najpomembnejši parameter učinkovitosti ekstrakcije.
Glede na zakon o podobnosti in mešanju snovi oz. po načelu »podob-
no se topi v podobnem« bodo topila s podobno polarnostjo, kot jo imajo
topljenci oz. bioaktivne spojine, ki jih želimo izolirati, učinkovitejša pri
ekstrakciji teh spojin (Zhang idr. 2018). Topila, ki se običajno uporablja-
jo pri ekstrakciji zdravilnih rastlin, so bodisi polarna topila (npr. voda,
etanol), srednje polarna topila (npr. aceton, diklorometan) ali nepolarna
topila (npr. heksan, eter, kloroform). Alkohola, kot sta etanol in metanol,
veljata za najuniverzalnejši topili in se ju posledično tudi najpogosteje
uporablja. Pri izbiri topila pa imata poleg topnosti in selektivnosti vlogo
tudi cena in toksičnost uporabljenega topila (Zhang idr. 2018; Abubakar

112