Page 56 - Življenjska pot matematika Iva Laha

Izpit

Bilo je popoldne nekega jesenskega dne leta 1919. V matematičnem seminarju na vseu-
čilišču sem se ravno pripravljal za profesorski izpit, ko nenadoma pristopi kolega, znan
kot nenadarjen študent, a izredno nadarjen ženski kavalir, in me vpraša, ali ne bi hotel
napraviti sprejemnega izpita iz matematike na trgovski akademiji za nekoga, ki čaka v
avli.

Vprašanje ni bilo zame prav nič novo. Podobnih izpitov sem napravil za svoje tovariše do
tedaj že celih devet (k čemur je vojna precej pripomogla), da o raznih šolskih in doma-
čih nalogah sploh ne govorim. Poseben užitek sem imel v tem, da sem za druge vedno
napravil vse izpite z odliko, dočim sem sam dobil v najboljšem primeru samo dobro kva-
lifikacijo.

Življenjska ironija me je privedla do tega, da sem sam namenoma delal tako. Vrh tega
sem imel takoj pripravljen izgovor, ako bi prišla kdaj moja podjetnost na dan, češ da ni
mogoče, da bi za druge bolje odgovarjal kakor sam zase, saj je celo naš dobri Bog najprej
in najbolje sam sebi brado ustvaril. Ponudba se mi je zdela celo laskava, ker sem imel
izgled za nagrado in vrh tega sem hotel proslaviti jubilej z desetim in zadnjim psevdoiz-
pitom. Kot profesor bom moral s takim poslom prenehati.

Neznani kandidat se mi je predstavil kot Molček Simon. Pojasnil mi je, da rabi izpit le radi
neke formalnosti, in sicer zato, da odloži kadrovski rok za nekaj let. Resno pa ne name-
rava študirati. Podrobnosti mi ni mogel naštevati, ker je izpraševalna komisija že čakala
na kandidata. Med potjo mi je v naglici povedal, kdaj in kje je rojen, kam je pristojen ter
da je absolviral štiri leta gimnazije v Kranju. Za plačilo takse mi je izročil bankovec za
1000 kron.

Že sem potrkal na vrata ravnateljske trgovske akademije, ko sem se spomnil, da ne vem
več, kako se pišem. V naglici sem se obrnil na svojega dvojnika, ki mi je izročil neko vo-
jaško legitimacijo brez slike, kar mi je prav posebno konvertiralo radi velikih kontrastov
v fizionomiji. V sobi sta bila dva gospoda. Starejšega s častitljivo belo brado sem smat-
ral za direktorja. Predstavil sem se mu korajžno kot Molček Simon, ki želi polagati spre-
jemni izpit iz matematike. Gospod ravnatelj poišče akt in reče v suhoparnem uradnem
tonu svojemu sosedu:

Gospod doktor, izvolite začeti!

Gospod doktor mi ponudi stol za majhno zeleno mizo, sede vis-à-vis mene, pogleda me
srepo v oči, da komaj vzdržim njegov pogled, in začne v hrvaščini:

Od kod ste doma?

Iz Črnomlja, odgovorim komaj skrivajoč svoje začudenje nad tem nepričakovanim vpra-
šanjem. Tako se vendar ne začenja izpit iz matematike. Resnost situacije tudi ne do-

50