Page 55 - Življenjska pot matematika Iva Laha

Na cesti sem zopet poizkušal srečo z mimoidočim, ki je kratko odgovoril: »Non capi-
sco,« tudi po nemško je bil enak odgovor. Poskusil sem pri naslednjem, ki je pokazal
cesto navkreber, in sem šel do hiše z napisom Allogi popolari. V družbi z dvema hrešče-
čima pevcema v spalnici, ki sem jo komaj našel.

Jutro se je naredilo v lepo – pomladansko in sem krenil v mesto. Sončni žarki so se
zasvetili v morju. Pesem hitečih in pesem stoječih valov. Pesem srebrnih in pesem zla-
tih valov. Nadaljeval sem proti svetilniku, hotel sem splezati nanj, pa sem zagledal napis:
Non e permesso di entare. Zaželel sem si kavarno Caffe dela stazione, komaj sem se
usedel, že me je prileten mož vprašal: »Che cosa desidere lei?« Un caffe. Bianco? Si. Mi
je že šlo. Na koncu je zahteval conto.

Nedaleč stran je stala v morju precej velika ladja. Še nikoli nisem bil na parniku, zato
sem se potrudil nanj. Srečal me je nek mornar in vprašal po laško, če si hočem ogledati
ladjo: »Si signore,« pa je začel razlagati, a je kmalu spoznal, da ga malo razumem, in je
vprašal: »Sprechen Sie vielleicht deutsch?« »Ja wohl brate,« sem odgovoril in že mi je
razkazal slabo in neurejeno ladjo.

Nato sem krenil v mesto, na kastel in na golaž. Še sem nekaj taval po mestu in se zvečer
znašel na kolodvoru ter daleč za seboj puščal morje. Sopenje lokomotive in ropotanje
koles sta me vedno bolj oddaljevala od krasne Adrije.

Na vsej poti v Trst in nazaj ni bilo slišati niti ene same slovenske besede in ne videti na-
pisa v materinščini (Priloga 4).

Smo se bojevali za onemelo in amputirano naroda »Slave« zemljo?

Čezoceanska ladja President Grand, izdelana 1907, dolžina 190 metrov, ki je vozila med ZDA in Evropo.

49