Page 54 - Življenjska pot matematika Iva Laha

V srednjeveških francoskih časih so praznovali tudi praznik oslov. V Jeruzalemu je cve-
tno nedeljo tudi osel imel pomembno vlogo.

Znamenita iznajdba je tudi oslovski most. Neki mož je šel k učenemu dohtarju in mu
potožil, kakšne križe in težave ima z ženo, ter ga vprašal, kako naj se jih reši. »Pojdi čez
oslovski most,« je bil odgovor. Čezenj so ravno gnali otovorjenega osla in še s težko pa-
lico jih je dobival.

Doma se je zgodilo, da je šla žena zopet nadenj. Tedaj pa je on začel udrihati po njej in
tako prestopil svoj oslovski most.

Kdor ne prekorači mostu, ostane osel, prenaša tovor in batine …, je veljalo nekoč.
Vsakršne raznolikosti oslovstva moremo asociirati tudi na nas – primate (Priloga 3).

Veliki slovenski mož je, tudi ob genialnih Lah numbers in Računskih osnovicah …, v soci-
alizmu ljudske oblasti ostajal pri drobtinicah, prezrt in izkoriščen »sivček«.

Prvič v Trstu

Z vlakom sem dospel do Občin, s pogledom sem zaobjel pokrajino, kamenje krog in krog,
kraški griči ter majhne vasice. Na Tržaški cesti je videti nekaj avtomobilov in vozov. Na
eni hiši je napis Ostaria dal Musolino in živžav v njej ter kvartopirci s svojo druščino. Na-
ročil in dobil sem kozarec krščenega vina; zunaj se je slišal ropot tramvaja (kot ljubljan-
ski), in se podal proti Trstu čakajoč, da zagledam morsko gladino.

Nič prijazno vreme, nekaj parnikov in morje hiš na obali Trsta. Burja je plesala po ulicah.
Blizu obale sem se spotaknil ob neko vrv in poljubil mater zemljo; če bi bilo le malo bliže,
bi pljusnil v morje. V dalji so plavale velike ladje, iz katerih dimnikov se je črno kadilo; pa
vrvenje mornarjev in tekanje ljudi ter čolni in jadrnice, vse pomešano.

Burja je pihala, da sem klobuk raje stisnil v žep, da je ostal pri meni. Došel me je velik
Italijan in vprašal: E il capello nel mare caduto?

Zagledal sem velik parnik Martha Wasingtone, s prerivajočo množico; po treh piskih je
ladja dvignila sidro in začela obračati. S krova se je oglasila godba, robčki so plapolali
v slovo, morda komu v zadnji pozdrav in slovo. Ladja se je začela manjšati, vse do male
zvezdice.

Kmalu se je stemnilo, postalo je tiho in prazno, na jugu se je prižgal tržaški svetilnik.
Začel sem iskati prenočišče. Mož postave: »Prenocisce …, das verstehe in nicht.« »Wo
ich übernachten möchte?« in pokazal na neko gostilno. Tam sem naročil golaž in pristno
krajnsko klobaso, z nekaj božje kapljice; s prenočiščem pa nič.

48