Page 51 - Življenjska pot matematika Iva Laha
P. 51

Početja zagovarjanja pa so prišla v javnost, tudi na ušesa vidovskega gospoda župnika
                Janeza Jereba (od Sv. Vida), ki je s prižnice ostro, pod težko smrtno pregreho, obsodil
                taka početja in zahteval, da grešnik te pregrešne bukvice nemudoma odnese v župnišče.
                Ta grožnja je očeta skoraj potolkla in se je odločil bukvice predati. Težko se je ločil od
                pridobitne knjižice, pa jo je prek noči prepisal in prepis skril v špampetu. Gospod župnik
                je za tako početje očeta trdo prijel, da je ta dal za več svetih maš in pobožna berila.

                Sina Janezka je peklenska pretnja očetu silno mučila; da bi ga rešil najhujšega, mu je
                tisti prepis naskrivaj zažgal. Oče je pogrešal bukvice, saj po njihovem izginotju kar ni bilo
                več prave sreče in ne denarja pri hiši.

                Ob neki priliki so gospod župnik priporočili očetu, naj sina pošljejo naprej v ljubljanske
                šole, ker je zelo dobro učljiv.

                Janezka pa je še v dijaških letih peklilo, ker je očetu uničil tisti prepis, zato se je nekoč
                podal v poizvedovanje za drugimi bukvicami, a brez pravega uspeha; niti z uporabo ste-
                nografske (čarovniške) pisave ni vžgalo pri nezaupljivem imetniku bukvic (Priloga 1).

                Oče Lah je znal dobro z računi in kunštjo, vsega tega je veliko, za veliko žlico, podedoval
                tudi sin Janezek.








                Moja zadnja slovenska domača naloga: Meni je hudo,
                ker vidim, da slovenski narod ne bo imel velikih mož …



                Nekega popoldneva v februarju 1909 je razrednik 1. a-razreda prve državne gimnazije
                v Ljubljani pripeljal v razred na predstavitev mladega profesorja latinščine. Ob tem pa
                je razpredal z vsemogočimi pripovedmi, kar pa Lahovemu šolarju ni bilo všeč. Čeprav je
                učenega profesorja visoko cenil, si nista bila prav blizu, počasi se je v njem začel dvigati
                uporniški duh. Že od mladih nog je čutil odpor in strah do učiteljev, duhovnikov, orožni-
                kov, sedaj pa še do profesorjev v Marijanišču. Ti poklici namreč nekako grenijo življenje
                poštenim kristjanom, je menil šolar.

                Večina profesorjev in perfektov je visoko cenila pisateljevanje, pesnikovanje, deklami-
                ranje in podobne vrline, za katere pa sam ni imel posebnega smisla. Ležali so mu mate-
                matika, geometrija, fizika, astronomija, navtika in podobne vede. V uteho mu je bilo, da
                Oni njemu ljube predmete manj poznajo kot on sam.













                                                                                                    45
   46   47   48   49   50   51   52   53   54   55   56