Page 230 - Meje vedenja

Nina Krmac, Mitja Krajnčan in Katja Vrhunc Pfeifer

vsekakor pa se vedno znova zgodi, da bi radi imeli fiksne, jasne definicije in
recepte, ampak je vsak posameznik zgodba zase.
Prav tako je pomembno izpostaviti aktualnost sprememb, ki so se končno
udejanjile v praksi. Tukaj mislimo na prestrukturiranje vzgojnih zavodov, sta-
novanjskih skupin in mladinskih domov v strokovne centre, ki imajo od leta
 tudi zakonsko podlago, delovanje v zvezi s celostno pomočjo na celot-
nem kontinuumu pomoči in sprejet vzgojni program v letu . Vse uveljav-
ljene novosti potrebujejo dodatno strokovno podporo na konceptualni ravni
vsakega od programov, pri čemer naj se zasleduje vodila celostne pomoči ka-
kor tudi regijske pokritosti in mrežne pomoči. V tem kontekstu je treba defini-
rati vloge in naloge za vse institucionalne subjekte v vzgoji in izobraževanju,
v zdravstvu oz. na področju duševnega zdravja, centrih za socialno delo in
družinskih sodiščih kakor tudi z dovoljšno občutljivostjo usmerjati regionalne
oblike pomoči, ki so usmerjene v življenjski svet posameznika.
Pregledati je bilo treba vrtčevski in šolski prostor kakor tudi ustanove, ki nu-
dijo specializirano vzgojo, ter jih podpreti z instrumentarijem o rani detekciji
vedenjskih in čustvenih težav in motenj. To implicitno pomeni tudi kritičen
pregled in raziskavo usmerjanj otrok in mladostnikov kot vedenjsko in čust-
veno motenih. Našteto pomeni visok prag za opredelitev oz. usmeritev otro-
ka v to skupino. Zato je treba ustrezno raziskati šolsko področje in prenoviti
kriterije za usmeritev v dotično skupino. Zdi se, da otroci dobijo ali neustre-
zno pomoč ali jo dobijo prepozno in se že morajo usmeriti v specializirane
ustanove.
Priprava metodičnih in didaktičnih pristopov že od osamosvojitve dalje
ni bila predmet raziskave, ne v smislu pojavnih oblik kot tudi ne podpornih
prog ramov. Ker se specifika težav/motenj spreminja, se kaže težnja tudi po
spremembi oz. prilagoditvi in dopolnitvi programov pomoči, ki zajemajo
vse od preventivnih programov in zgodnje detekcije, ustrezne reakcije ter
pomoči do pomoči učiteljem in staršem kot mobilna pomoč, različnih oblik
poldnevnih in dnevnih centrov, socialnopedagoške pomoči družini, različno
diferenciranih stanovanjskih in vzgojnih skupin, mladinskih stanovanj, inten-
zivnih skupin, kmetij, intenzivnih projektov ipd. Metodično-didaktični pristo-
pi so usmerjeni v procese deinstitucionalizacije, na katerih temelji tudi logika
diferenciacije strokovnih centrov. Predvsem zgodnja detekcija in ustrez no,
predvsem pa pravočasno usmerjanje ter kvalitetno strokovno delo so gradni-
ki zmanjševanja institucionalizacije in temeljijo na osnovnih otrokovih pravi-
cah do ustreznosti pomoči.
Zaključki raziskav se bodo implementirali tudi v učne načrte za strokovne
delavce kot tudi za študente socialne pedagogike.

3