Page 416 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 416
dana Borota
tivno izgrajuje znanje, je glavni igralec v konkretni učni situaciji, v kateri je
učenje socialno in sodelovalno. De Corte (2013) ugotavlja, da se konstruira-
nje individualnega znanja dogaja s pomočjo procesov interakcije, pogajanja
in sodelovanja, ne da bi se ob tem zmanjšala vrednost samostojnemu delu.
Učinkovito učno okolje na učenca deluje motivacijsko in ga nagovarja izha-
jajoč iz čustev, saj so dosežki učenja posledica dinamičnega medsebojnega
vplivanja čustev, motivacije in kognicije. Po eni strani mora biti učno okolje
občutljivo za individualne razlike med učenci, po drugi pa mora nuditi izzive
za vsakega posebej. Omogočati mora tudi učni transfer, saj učenec nove in-
formacije osmisli tako, da jih poveže s tem, kar ve in zna narediti. Pri tem igrajo
pomembno vlogo jasno opredeljena pričakovanja oz. cilji ter njihovo vredno-
tenje glede na formativno evalvacijo. Redne in smiselne povratne informacije
krepijo motivacijo za učenje in so učencu v pomoč pri nadaljnjem načrtova-
nju učenja in konstruiranju znanja. Strokovnjaki omenjajo še eno dimenzijo
učinkovitega učnega okolja, to je horizontalno povezovanje med posame-
znimi področji znanja kot tudi med formalnimi in neformalnimi učnimi pri-
ložnostmi. Ob tem trčimo na izziv avtentičnega učenja, povezanega s smi-
selnimi izzivi iz resničnega življenja. Pri tem ne moremo mimo družinskega
okolja, v katerem učenec pridobi osnovne kognitivne in socialne veščine (Is-
tance in Dumont 2013, 293).
Omenjene smernice za učna okolja v 21. stoletju so primeren izziv za raz-
mislek o kontekstualizaciji učnega okolja v vrtcu na mikro ravni, na primeru
organizacije in opremljenosti vrtčevske igralnice. Še posebej nas zanima, ka-
kšen kontekst za doživljanje in učenje glasbe nudi otroku okolje v vrtčevski
igralnici. V ta namen v nadaljevanju najprej obravnavamo prostor kot ele-
ment kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu, za tem pa analiziramo
nekatere elemente bogatega glasbenega okolja.
Prostor kot dejavnik kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa
Prostor v šoli in vrtcu obravnavamo kot strukturni dejavnik kakovosti vzgojno-
izobraževalnega procesa (Marjanovič Umek 2001; Marjanovič Umek idr. 2002;
Vonta 2009). V njem prepoznavamo vrednote, ki jih udeleženci v prostoru
gojijo in živijo. Razbiramo tudi kulturo bivanja in z njo povezane načine ži-
vljenja in dela. Prostor razpoznavamo iz počutja. Imamo izkušnje, da se nekje
dobro počutimo, drugje pa občutimo nelagodje, nesprejetost, celo tesnobo.
Na ta občutenja vpliva že arhitektura prostora, pa tudi materiali in oprema.
V zadnjem času se velika pozornost namenja razmerjem med nekaterimi
elementi prostora, kot so barve, svetloba, vonj, mikroklima in zvok (Cadwell
1997). Zaželeno je, da omenjene elemente uravnavamo na način, da postane
416
tivno izgrajuje znanje, je glavni igralec v konkretni učni situaciji, v kateri je
učenje socialno in sodelovalno. De Corte (2013) ugotavlja, da se konstruira-
nje individualnega znanja dogaja s pomočjo procesov interakcije, pogajanja
in sodelovanja, ne da bi se ob tem zmanjšala vrednost samostojnemu delu.
Učinkovito učno okolje na učenca deluje motivacijsko in ga nagovarja izha-
jajoč iz čustev, saj so dosežki učenja posledica dinamičnega medsebojnega
vplivanja čustev, motivacije in kognicije. Po eni strani mora biti učno okolje
občutljivo za individualne razlike med učenci, po drugi pa mora nuditi izzive
za vsakega posebej. Omogočati mora tudi učni transfer, saj učenec nove in-
formacije osmisli tako, da jih poveže s tem, kar ve in zna narediti. Pri tem igrajo
pomembno vlogo jasno opredeljena pričakovanja oz. cilji ter njihovo vredno-
tenje glede na formativno evalvacijo. Redne in smiselne povratne informacije
krepijo motivacijo za učenje in so učencu v pomoč pri nadaljnjem načrtova-
nju učenja in konstruiranju znanja. Strokovnjaki omenjajo še eno dimenzijo
učinkovitega učnega okolja, to je horizontalno povezovanje med posame-
znimi področji znanja kot tudi med formalnimi in neformalnimi učnimi pri-
ložnostmi. Ob tem trčimo na izziv avtentičnega učenja, povezanega s smi-
selnimi izzivi iz resničnega življenja. Pri tem ne moremo mimo družinskega
okolja, v katerem učenec pridobi osnovne kognitivne in socialne veščine (Is-
tance in Dumont 2013, 293).
Omenjene smernice za učna okolja v 21. stoletju so primeren izziv za raz-
mislek o kontekstualizaciji učnega okolja v vrtcu na mikro ravni, na primeru
organizacije in opremljenosti vrtčevske igralnice. Še posebej nas zanima, ka-
kšen kontekst za doživljanje in učenje glasbe nudi otroku okolje v vrtčevski
igralnici. V ta namen v nadaljevanju najprej obravnavamo prostor kot ele-
ment kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu, za tem pa analiziramo
nekatere elemente bogatega glasbenega okolja.
Prostor kot dejavnik kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa
Prostor v šoli in vrtcu obravnavamo kot strukturni dejavnik kakovosti vzgojno-
izobraževalnega procesa (Marjanovič Umek 2001; Marjanovič Umek idr. 2002;
Vonta 2009). V njem prepoznavamo vrednote, ki jih udeleženci v prostoru
gojijo in živijo. Razbiramo tudi kulturo bivanja in z njo povezane načine ži-
vljenja in dela. Prostor razpoznavamo iz počutja. Imamo izkušnje, da se nekje
dobro počutimo, drugje pa občutimo nelagodje, nesprejetost, celo tesnobo.
Na ta občutenja vpliva že arhitektura prostora, pa tudi materiali in oprema.
V zadnjem času se velika pozornost namenja razmerjem med nekaterimi
elementi prostora, kot so barve, svetloba, vonj, mikroklima in zvok (Cadwell
1997). Zaželeno je, da omenjene elemente uravnavamo na način, da postane
416
