Page 421 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 421
Učno okolje za glasbo v vrtcu
Pri tem je ugotovljeno, da ni statistično značilnih razlik v pogostosti glas-
benega kotička v igralnici glede na regijo, v kateri je vrtec (χ2 = 16,822, g = 11, P
= 0,113), na stopnjo izobrazbe (χ2 = 10,188, g = 5, P = 0,070) in delovne izkušnje
vzgojiteljic (χ2 = 2,898, g = 4, P = 0,575). Vzgojitelji navajajo, da se glasbeni ko-
tički manj pogosto organizirajo zaradi premajhnih igralnicah glede na število
otrok in pomanjkanja glasbil. Iz odgovorov vzgojiteljic smo posredno razbrali
zelo ozko razumevanje tega, kaj glasbeni kotiček je. Najpogosteje ga razu-
mejo kot kotiček, v katerem so glasbila. Glasbeni kotiček pa je mnogo več, je
učno okolje, ki nudi avtentične izkušnje glasbene produkcije, reprodukcije in
recepcije ob neposredni uporabi glasbenih sredstev in vsebin (Borota 2015).
Celostna obravnava učnega okolja za glasbo vključuje tudi prostor tišine.
Učenje glasbe namreč temelji na usvajanju zvočnih vzorcev iz okolja in pre-
delavi le-teh v notranjih miselnih predstavah, ki so vselej zvočne narave, zato
zunanji zvoki delujejo kot moteč dejavnik (Sloboda 1985). V ta namen izbi-
ramo primerno naravno zvočnost okolja, da glasbo lažje usvojimo, jo izra-
zimo ali v/o njej mislimo (Borota 2009).
V raziskavi smo ugotovili, da ima skoraj polovica igralnic, torej 90 (46,9 ),
mirnejši kotiček, ne pa prostora s popolno tišino. Ta kotiček je namenjen spro-
ščanju. Je mehko oblazinjen, v njem so mehke igrače in odeje. Na potrebo po
prostoru tišine opozarjajo vzgojiteljice, npr.: »Ta prostor v igralnici resnično
manjka. V skupini je deklica, ki je zelo plašna in tiha. V tihem prostoru bi
se deklica hitreje umirila.« Tudi Hočevarjeva in Kovač Šebartova (2010, 110)
sta v raziskavi ugotovili, da večina anketiranih vzgojiteljic navaja, da se lahko
otroci od skupine, kadar to želijo, umaknejo v intimni kotiček, ki ga imajo v
igralnici.
Da je hrup moteč, razberemo tudi iz naslednje izjave vzgojiteljice: »Tudi ko
bi med počitkom otroci radi zaspali, ne morejo zaradi hrupa, ki ga povzro-
čajo drugi otroci.« Otroci se razmeram prilagodijo tako, da si naredijo prostor
tišine sami. Zanimiv primer je opisala vzgojiteljica, ki pravi, da si otroci sredi
dneva zgradijo bunker, kamor se umaknejo pred hrupom drugih otrok.
Kot navajajo strokovnjaki, se v mirnem in tihem okolju hitreje vzpostavljajo
procesi recepcije glasbe in obnavljanja glasbenega spomina. Zato so nas
zanimale nekatere povezave med prostorom tišine oz. prostorom za umir-
janje v opazovanih igralnicah in glasbeno aktivnostjo otrok. Ugotovili smo
nizko pozitivno povezanost med prostorom tišine ter predvajanjem glasbe
v ozadju (Ccr = 0,187, p = 0,000) in spontanim petjem otrok (Ccr = 0,226, p =
0,001). V mirnejših kotičkih se izvaja glasba v ozadju, prisotno pa je tudi spon-
tano petje otrok. Slednje je pokazatelj, da se v oddelku poje in da zvočno
primerno okolje omogoča otrokovo spontano petje. Tudi strokovnjaki ugo-
421
Pri tem je ugotovljeno, da ni statistično značilnih razlik v pogostosti glas-
benega kotička v igralnici glede na regijo, v kateri je vrtec (χ2 = 16,822, g = 11, P
= 0,113), na stopnjo izobrazbe (χ2 = 10,188, g = 5, P = 0,070) in delovne izkušnje
vzgojiteljic (χ2 = 2,898, g = 4, P = 0,575). Vzgojitelji navajajo, da se glasbeni ko-
tički manj pogosto organizirajo zaradi premajhnih igralnicah glede na število
otrok in pomanjkanja glasbil. Iz odgovorov vzgojiteljic smo posredno razbrali
zelo ozko razumevanje tega, kaj glasbeni kotiček je. Najpogosteje ga razu-
mejo kot kotiček, v katerem so glasbila. Glasbeni kotiček pa je mnogo več, je
učno okolje, ki nudi avtentične izkušnje glasbene produkcije, reprodukcije in
recepcije ob neposredni uporabi glasbenih sredstev in vsebin (Borota 2015).
Celostna obravnava učnega okolja za glasbo vključuje tudi prostor tišine.
Učenje glasbe namreč temelji na usvajanju zvočnih vzorcev iz okolja in pre-
delavi le-teh v notranjih miselnih predstavah, ki so vselej zvočne narave, zato
zunanji zvoki delujejo kot moteč dejavnik (Sloboda 1985). V ta namen izbi-
ramo primerno naravno zvočnost okolja, da glasbo lažje usvojimo, jo izra-
zimo ali v/o njej mislimo (Borota 2009).
V raziskavi smo ugotovili, da ima skoraj polovica igralnic, torej 90 (46,9 ),
mirnejši kotiček, ne pa prostora s popolno tišino. Ta kotiček je namenjen spro-
ščanju. Je mehko oblazinjen, v njem so mehke igrače in odeje. Na potrebo po
prostoru tišine opozarjajo vzgojiteljice, npr.: »Ta prostor v igralnici resnično
manjka. V skupini je deklica, ki je zelo plašna in tiha. V tihem prostoru bi
se deklica hitreje umirila.« Tudi Hočevarjeva in Kovač Šebartova (2010, 110)
sta v raziskavi ugotovili, da večina anketiranih vzgojiteljic navaja, da se lahko
otroci od skupine, kadar to želijo, umaknejo v intimni kotiček, ki ga imajo v
igralnici.
Da je hrup moteč, razberemo tudi iz naslednje izjave vzgojiteljice: »Tudi ko
bi med počitkom otroci radi zaspali, ne morejo zaradi hrupa, ki ga povzro-
čajo drugi otroci.« Otroci se razmeram prilagodijo tako, da si naredijo prostor
tišine sami. Zanimiv primer je opisala vzgojiteljica, ki pravi, da si otroci sredi
dneva zgradijo bunker, kamor se umaknejo pred hrupom drugih otrok.
Kot navajajo strokovnjaki, se v mirnem in tihem okolju hitreje vzpostavljajo
procesi recepcije glasbe in obnavljanja glasbenega spomina. Zato so nas
zanimale nekatere povezave med prostorom tišine oz. prostorom za umir-
janje v opazovanih igralnicah in glasbeno aktivnostjo otrok. Ugotovili smo
nizko pozitivno povezanost med prostorom tišine ter predvajanjem glasbe
v ozadju (Ccr = 0,187, p = 0,000) in spontanim petjem otrok (Ccr = 0,226, p =
0,001). V mirnejših kotičkih se izvaja glasba v ozadju, prisotno pa je tudi spon-
tano petje otrok. Slednje je pokazatelj, da se v oddelku poje in da zvočno
primerno okolje omogoča otrokovo spontano petje. Tudi strokovnjaki ugo-
421
