Page 14 - Nemec Rudež, Helena, ur. 2015. Soustvarjanje v turizmu. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 14
Soustvarjanje v turizmu
14
Slika 2: Mišljenje: konvencionalno analitično (A-B-C) in sistemsko analitično (A-B-C-D-E).
Diagram A-B-C prikazuje linearno vzročno-posledično razmišljanje,
ki vodi od scenarijev idej in delovanja proti rezultatom, ki se ne preverja-
jo. To je t. i. analitično, linearno razmišljanje, katerega rezultati ne vodijo
k dolgotrajnemu zadovoljstvu ali povezovanju. Začetek sistemskega mišlje-
nja v mreži mest se začne s tem, ko začnemo to okolje v celoti razumevati
kot odprt sistem, ki lahko deluje optimalno le s povezovanjem in prilaga-
janjem okolju. Kot sistem, mesta delujejo enkratno – vsak sistem ima last-
nosti ali funkcije, ki jih nima noben drug sistem. Zakonitosti, ki veljajo za
vse sisteme, veljajo tudi za okolje družbenega sistema: družbeni sistem je
celota, skupaj s svoji delovanjem, deli (države, mesta) in odnosi (sodelova-
nje, soustvarjanje), ki se razvijajo v skladu z namenom. Deli podpirajo ce-
loto, sistem deluje optimalno takrat, ko se deli, ki imajo možnost odloča-
nja (subjekti), osredotočajo na želene rezultate in ne probleme posameznih
delov. Majhne spremembe povzročajo velike rezultate – sprememba v kate-
rem koli elementu sistema učinkuje na celoto, pa tudi na ostale dele podsis-
temov. Poveličevanje delov podreja celoto; iz tega sledi, da osredotočanje na
en element ali podsistem brez hkratne pozornosti drugim vodi do podpov-
prečnih rezultatov in novih motenj. Rešitev je velikokrat slabša od resnične
težave. Vzroki in posledice niso tesno povezani – zamude in zamudne reak-
cije povzročajo netočna sklepanja in rešitve. Vzrok in posledica nista tako
tesno povezana v času in prostoru, kot nas večina misli. Hitreje je na kon-
14
Slika 2: Mišljenje: konvencionalno analitično (A-B-C) in sistemsko analitično (A-B-C-D-E).
Diagram A-B-C prikazuje linearno vzročno-posledično razmišljanje,
ki vodi od scenarijev idej in delovanja proti rezultatom, ki se ne preverja-
jo. To je t. i. analitično, linearno razmišljanje, katerega rezultati ne vodijo
k dolgotrajnemu zadovoljstvu ali povezovanju. Začetek sistemskega mišlje-
nja v mreži mest se začne s tem, ko začnemo to okolje v celoti razumevati
kot odprt sistem, ki lahko deluje optimalno le s povezovanjem in prilaga-
janjem okolju. Kot sistem, mesta delujejo enkratno – vsak sistem ima last-
nosti ali funkcije, ki jih nima noben drug sistem. Zakonitosti, ki veljajo za
vse sisteme, veljajo tudi za okolje družbenega sistema: družbeni sistem je
celota, skupaj s svoji delovanjem, deli (države, mesta) in odnosi (sodelova-
nje, soustvarjanje), ki se razvijajo v skladu z namenom. Deli podpirajo ce-
loto, sistem deluje optimalno takrat, ko se deli, ki imajo možnost odloča-
nja (subjekti), osredotočajo na želene rezultate in ne probleme posameznih
delov. Majhne spremembe povzročajo velike rezultate – sprememba v kate-
rem koli elementu sistema učinkuje na celoto, pa tudi na ostale dele podsis-
temov. Poveličevanje delov podreja celoto; iz tega sledi, da osredotočanje na
en element ali podsistem brez hkratne pozornosti drugim vodi do podpov-
prečnih rezultatov in novih motenj. Rešitev je velikokrat slabša od resnične
težave. Vzroki in posledice niso tesno povezani – zamude in zamudne reak-
cije povzročajo netočna sklepanja in rešitve. Vzrok in posledica nista tako
tesno povezana v času in prostoru, kot nas večina misli. Hitreje je na kon-
