Page 38 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 38
O VREMŠAK (1930–2004)
Merkuja, prav tako je bil isti koncertni program ponovljen tudi konec maja na Slovenskih
glasbenih dnevih.27 V novembru leta 1974 je v mestu Bre ice potekal festival z naslovom
Revolucija in glasba, v okviru katerega sta 25. in 26. novembra potekala Veèera
samospevov, kjer so 25. novembra nastopili sopranistka Ileana Bratu Kocjan, baritonist
Samo Vremšak, tenorist Rajko Koritnik in basist Ivan Sancin, naslednji veèer pa altistka
Milka Evtimova, tenorist Mitja Gregoraè, pianista Zdenka Novak in Pavel Šivic, violinist
Toma Lorenz ter violist Sreèko Zalokar. Repertoar je obsegal samospeve slovenskih
starejših in mlajših skladateljev Nika Štritofa, Matije Bravnièarja, Janeza Kuharja,
Marjana Kozine, Slavka Osterca, Rada Simonitija, Bojana Adamièa, Karla Pahorja in
Alojza Srebotnjaka.28 Koncerta sta bila dobro obiskana in sprejeta z navdušenjem, saj je
Marijan Gabrijelèiè po koncertih zapisal: »[…] Verjamem, da je bilo marsikateremu
mlademu poslušalcu, ki je obiskal koncerta v bre iškem kulturnem domu, tokratno
sreèanje s komorno glasbo prvo, in da je raje ploskal skladbam, ki dajejo veèji poudarek
melodièni liniji in seveda tudi onim izvajalcem, ki prednjaèijo po glasovnem bogastvu.«29
V juniju leta 1976 je Vremšak ob spremljavi pianista Primo a Lorenza sodeloval v
finalu TV kviza glasbenega znanja z naslovom »Ipavci, Lisinski, Mokranjac«, in sicer pri
slušnih vprašanjih – Vremšak in Lorenz sta izvedla kompozicijo, na monitorju se je
prikazala notna slike kompozicij, ekipe pa so morale ugotoviti avtorja in delo.30 Iz virov ni
bilo mogoèe razbrati, na kateri televiziji je bil predvajan ta kviz, predvidevamo pa, da je
bilo to na televiziji Slovenija.
Leto 1977 je v solistièni poustvarjalnosti Sama Vremšaka pomenilo nov mejnik.
Èasopis Delo je šestega septembra tega leta objavil razpis za avdicijo tenorjev in baritonov
v Slovenskem oktetu, saj so zasedbo zapustili štirje takratni nosilni stebri: tenorista Jo e
Kores in baritonist Andrej Štrukelj ter tenorist Bo o Grošelj in baritonist Tone Kozlevèar,
ki sta bila ustanovna èlana. Nadomestili so jih tenorista Igor Zierenfeld in Jo e Baniè ter
baritonista Peter Bedjaniè in Samo Vremšak, ki ga je leto kasneje nadomestil Toma
Tozon.31 V dobrem letu delovanja pri Slovenskem oktetu, ki je takrat deloval pod
umetniškim vodstvom dirigenta Antona Nanuta,32 je Samo Vremšak z zasedbo koncertiral
doma in na tujem – nastopili so na Ljubljanskem festivalu s tremi koncerti, na poletnem
festivalu v Dubrovniku, potovali v Krakov na Poljsko in peli v dobrodelne namene ob
40-letnici Onkološkega inštituta v Ljubljani ter koncertirali v Trstu v Kulturnem domu, v
abonmajskem koncertu Glasbene matice.33 V tem èasu je oktet posnel venèek slovenskih
napitnic, kjer se je med drugim Vremšak najbolj izrazil kot solist v priljubljeni priredbi
dolenjske ljudske En starèek je ivel.34
V okviru festivala Revolucija in glasba je Vremšak v novembru leta 1978 kot solist
sodeloval pri izvedbi kantate za mešani zbor, bariton in orkester Alojza Srebotnjaka
Ekstaza smrti, ki so jo poustvarili simfonièni orkester Slovenske filharmonije in Komorni
zbor RTV Ljubljana pod taktirko dirigenta Marka Muniha na gostovanju v Zagorju 24.
27 Koncertni list Slovenske filharmonije 23 (1973/1974), št. 26/2, NN, »Slovenski glasbeni dnevi«,
Glasbena mladina 4 (1974), št. 6, str. 7.
28 M. Gabrijelèiè, »Revolucija in glasba«, Glasbena mladina 5 (1974), št. 2, str. 12, Dolenjski list 25 (1974),
št. 47, str. 1.
29 M. Gabrijelèiè, prav tam.
30 Kaja Šivic, »Finale pred tv kamerami«, Glasbena mladina 6 (1976), št. 7, str. 9–10.
31 Boris Pangerc, Slovenski oktet, Ljubljana: Tiskarna Hren, 2007, str. 78.
32 Pavel Mihelèiè, »Poezija in glasba«, Delo 20 (1978), št. 143, str. 14.
33 B. Pangerc, n. d., str. 79.
34 B. Pangerc, n. d., str. 204–205.
38
Merkuja, prav tako je bil isti koncertni program ponovljen tudi konec maja na Slovenskih
glasbenih dnevih.27 V novembru leta 1974 je v mestu Bre ice potekal festival z naslovom
Revolucija in glasba, v okviru katerega sta 25. in 26. novembra potekala Veèera
samospevov, kjer so 25. novembra nastopili sopranistka Ileana Bratu Kocjan, baritonist
Samo Vremšak, tenorist Rajko Koritnik in basist Ivan Sancin, naslednji veèer pa altistka
Milka Evtimova, tenorist Mitja Gregoraè, pianista Zdenka Novak in Pavel Šivic, violinist
Toma Lorenz ter violist Sreèko Zalokar. Repertoar je obsegal samospeve slovenskih
starejših in mlajših skladateljev Nika Štritofa, Matije Bravnièarja, Janeza Kuharja,
Marjana Kozine, Slavka Osterca, Rada Simonitija, Bojana Adamièa, Karla Pahorja in
Alojza Srebotnjaka.28 Koncerta sta bila dobro obiskana in sprejeta z navdušenjem, saj je
Marijan Gabrijelèiè po koncertih zapisal: »[…] Verjamem, da je bilo marsikateremu
mlademu poslušalcu, ki je obiskal koncerta v bre iškem kulturnem domu, tokratno
sreèanje s komorno glasbo prvo, in da je raje ploskal skladbam, ki dajejo veèji poudarek
melodièni liniji in seveda tudi onim izvajalcem, ki prednjaèijo po glasovnem bogastvu.«29
V juniju leta 1976 je Vremšak ob spremljavi pianista Primo a Lorenza sodeloval v
finalu TV kviza glasbenega znanja z naslovom »Ipavci, Lisinski, Mokranjac«, in sicer pri
slušnih vprašanjih – Vremšak in Lorenz sta izvedla kompozicijo, na monitorju se je
prikazala notna slike kompozicij, ekipe pa so morale ugotoviti avtorja in delo.30 Iz virov ni
bilo mogoèe razbrati, na kateri televiziji je bil predvajan ta kviz, predvidevamo pa, da je
bilo to na televiziji Slovenija.
Leto 1977 je v solistièni poustvarjalnosti Sama Vremšaka pomenilo nov mejnik.
Èasopis Delo je šestega septembra tega leta objavil razpis za avdicijo tenorjev in baritonov
v Slovenskem oktetu, saj so zasedbo zapustili štirje takratni nosilni stebri: tenorista Jo e
Kores in baritonist Andrej Štrukelj ter tenorist Bo o Grošelj in baritonist Tone Kozlevèar,
ki sta bila ustanovna èlana. Nadomestili so jih tenorista Igor Zierenfeld in Jo e Baniè ter
baritonista Peter Bedjaniè in Samo Vremšak, ki ga je leto kasneje nadomestil Toma
Tozon.31 V dobrem letu delovanja pri Slovenskem oktetu, ki je takrat deloval pod
umetniškim vodstvom dirigenta Antona Nanuta,32 je Samo Vremšak z zasedbo koncertiral
doma in na tujem – nastopili so na Ljubljanskem festivalu s tremi koncerti, na poletnem
festivalu v Dubrovniku, potovali v Krakov na Poljsko in peli v dobrodelne namene ob
40-letnici Onkološkega inštituta v Ljubljani ter koncertirali v Trstu v Kulturnem domu, v
abonmajskem koncertu Glasbene matice.33 V tem èasu je oktet posnel venèek slovenskih
napitnic, kjer se je med drugim Vremšak najbolj izrazil kot solist v priljubljeni priredbi
dolenjske ljudske En starèek je ivel.34
V okviru festivala Revolucija in glasba je Vremšak v novembru leta 1978 kot solist
sodeloval pri izvedbi kantate za mešani zbor, bariton in orkester Alojza Srebotnjaka
Ekstaza smrti, ki so jo poustvarili simfonièni orkester Slovenske filharmonije in Komorni
zbor RTV Ljubljana pod taktirko dirigenta Marka Muniha na gostovanju v Zagorju 24.
27 Koncertni list Slovenske filharmonije 23 (1973/1974), št. 26/2, NN, »Slovenski glasbeni dnevi«,
Glasbena mladina 4 (1974), št. 6, str. 7.
28 M. Gabrijelèiè, »Revolucija in glasba«, Glasbena mladina 5 (1974), št. 2, str. 12, Dolenjski list 25 (1974),
št. 47, str. 1.
29 M. Gabrijelèiè, prav tam.
30 Kaja Šivic, »Finale pred tv kamerami«, Glasbena mladina 6 (1976), št. 7, str. 9–10.
31 Boris Pangerc, Slovenski oktet, Ljubljana: Tiskarna Hren, 2007, str. 78.
32 Pavel Mihelèiè, »Poezija in glasba«, Delo 20 (1978), št. 143, str. 14.
33 B. Pangerc, n. d., str. 79.
34 B. Pangerc, n. d., str. 204–205.
38
