Page 78 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 78
AN ADAMIÈ (1912–1995)
V Švici so za prehod iz konservativno obarvane glasbe v nove zvoène oblike zaslu ni
Paul Huber (1918–2001), Albert Benz (1927–1988), Jean Daetwyler (1907–1994),
Jean Balissat (1936–2007), predvsem pa Albert Häberling (1919–2012). Uvod v
prenovo je zastavil prav Haberling s tako imenovanimi »Sveèanimi dnevi glasbe«
(»Festliche Musiktage«) v Ustru. Èeprav je bil odpor proti novostim na zaèetku moèan, se
je s tem odprlo okno, skozi katero so zaèeli v Švico vstopati skladatelji iz vsega sveta,
obenem pa so švicarski skladatelji dobili na odru v Ustro prilo nost za mednarodno
profiliranje.
Iz ju nonemškega prostora omenjam imena Willy Schneider (1907?1983), Gustav
Lotterer (1906–1987), Helmut Haase-Altendorf (1912–1990), Edmund Löffler
(1900–1998), Willi Löffler (1915–2000), Ernest Majo (1916–2002), Dieter Herborg
(1925–2005) in Hermann Regner (1928–2008). Prav vsi so skupaj z Guidom
Waldmannom sodelovali pri ustanavljanju tako imenovane Zvezne akademije,
»Bundesakademie« v Trossingenu. Okrog leta 1990 se zahodno- in osrednjenemški
skladatelji pove ejo v tako imenovani »Borgsdorfer Kreis«, v katerem so med drugimi
tudi Klaus-Peter Bruchmann (*1932), Hermann Egner (1947–2005) in Hans Hütten
(*1943).
Povsem neprièakovano se v sedemdesetih in osemdesetih letih na zahodnem in s tem
na svetovnem tr išèu s pomoèjo dr avne zalo be »Editio Musica« iz Budimpešte preko
zalo be Boosey & Hawkes pojavi glas Mad arske. Po eni strani je pre et z mad arsko
tonsko govorico Béle Bartóka in Zoltána Kodálya, po drugi pa uspe neverjeten
mednarodni preboj skupini, ki se orientira na umetnost instrumentiranja v slogu ameriških
skladateljev. V tej skupini skladateljev so Frigyes Hidas (1928–2007) s suito Circus Suite
in Requiemom, Kamilló Lendvay (*1928) s klavirskim koncertom, Árpád Balász
(*1937) in László Dubrovay (*1943). Kaj takega ni uspelo nobeni drugi skupini
skladateljev iz katerekoli druge evropske dr ave.
Na Èeškem išèe in najde nov tonski jezik Evzen Zámeènik (*1939), direktor
Konservatorija v Brnu in skladatelj moravsko navdahnjene in stilizirane simfonike za
pihalne zasedbe. Naslovi, kot ga ima skladba »Groteska za fagot in pihalni orkester«,
nastala leta 2005 in izšla pri zalo bi HeBu, izkazujejo njegovo parodièno, vedro-humorno
ilico. Medtem ko ostaja na Slovaškem Adam Hudec (*1949) pri tradicionalni
polka-glasbi, ki prihaja na zahodni glasbeni trg predvsem preko glasbene zalo be Adler.
V krog spoštovanja vrednega slovenskega godbeniškega kroga spadata ob in z
Adamièem Ervin Hartman st. (1904–1988) in mlajši (*1943). Oba sta prej
tradicionalno orientirana, medtem ko veljajo za zmerne prenovitelje Emil Glavnik
(*1936) s skladbo Logarska Dolina in Romantiène variacije za tenor saksofon in pihalni
orkester, Dane Škerl (1931–2002) s Tretjo sinfonieto in Vinko Strucl (1933–2006), ki
smo mu med drugim hvale ni za skladbo Rad igram na saksofon za alt saksofon in pihalni
orkester. Njihova dela izhajajo v reprezentativni slovenski glasbeni zalo bi Hartman.
Na tem mestu ne smemo pozabiti omeniti, da so na srednjeevropsko pihalno-glasbeno
sceno v šestdesetih letih 20. stoletja moèno vplivali Nizozemci. Na zaèetku preko zalo be
Molenaar, po tem pa preko zalo be De Haske. Za razliko od folkloriziranih del tirolske
skupine okoli Tanzerja in Thalerja, skupine vzhodnih Štajercev okoli Herberta Königa, ki
je bila navezana na simfoniko Antona Brucknerja, Franza Schmidta in Josepha Marxa, kot
tudi od švicarskega kroga okoli Franza Königshoferja in Paula Huberja, so Nizozemci v
78
V Švici so za prehod iz konservativno obarvane glasbe v nove zvoène oblike zaslu ni
Paul Huber (1918–2001), Albert Benz (1927–1988), Jean Daetwyler (1907–1994),
Jean Balissat (1936–2007), predvsem pa Albert Häberling (1919–2012). Uvod v
prenovo je zastavil prav Haberling s tako imenovanimi »Sveèanimi dnevi glasbe«
(»Festliche Musiktage«) v Ustru. Èeprav je bil odpor proti novostim na zaèetku moèan, se
je s tem odprlo okno, skozi katero so zaèeli v Švico vstopati skladatelji iz vsega sveta,
obenem pa so švicarski skladatelji dobili na odru v Ustro prilo nost za mednarodno
profiliranje.
Iz ju nonemškega prostora omenjam imena Willy Schneider (1907?1983), Gustav
Lotterer (1906–1987), Helmut Haase-Altendorf (1912–1990), Edmund Löffler
(1900–1998), Willi Löffler (1915–2000), Ernest Majo (1916–2002), Dieter Herborg
(1925–2005) in Hermann Regner (1928–2008). Prav vsi so skupaj z Guidom
Waldmannom sodelovali pri ustanavljanju tako imenovane Zvezne akademije,
»Bundesakademie« v Trossingenu. Okrog leta 1990 se zahodno- in osrednjenemški
skladatelji pove ejo v tako imenovani »Borgsdorfer Kreis«, v katerem so med drugimi
tudi Klaus-Peter Bruchmann (*1932), Hermann Egner (1947–2005) in Hans Hütten
(*1943).
Povsem neprièakovano se v sedemdesetih in osemdesetih letih na zahodnem in s tem
na svetovnem tr išèu s pomoèjo dr avne zalo be »Editio Musica« iz Budimpešte preko
zalo be Boosey & Hawkes pojavi glas Mad arske. Po eni strani je pre et z mad arsko
tonsko govorico Béle Bartóka in Zoltána Kodálya, po drugi pa uspe neverjeten
mednarodni preboj skupini, ki se orientira na umetnost instrumentiranja v slogu ameriških
skladateljev. V tej skupini skladateljev so Frigyes Hidas (1928–2007) s suito Circus Suite
in Requiemom, Kamilló Lendvay (*1928) s klavirskim koncertom, Árpád Balász
(*1937) in László Dubrovay (*1943). Kaj takega ni uspelo nobeni drugi skupini
skladateljev iz katerekoli druge evropske dr ave.
Na Èeškem išèe in najde nov tonski jezik Evzen Zámeènik (*1939), direktor
Konservatorija v Brnu in skladatelj moravsko navdahnjene in stilizirane simfonike za
pihalne zasedbe. Naslovi, kot ga ima skladba »Groteska za fagot in pihalni orkester«,
nastala leta 2005 in izšla pri zalo bi HeBu, izkazujejo njegovo parodièno, vedro-humorno
ilico. Medtem ko ostaja na Slovaškem Adam Hudec (*1949) pri tradicionalni
polka-glasbi, ki prihaja na zahodni glasbeni trg predvsem preko glasbene zalo be Adler.
V krog spoštovanja vrednega slovenskega godbeniškega kroga spadata ob in z
Adamièem Ervin Hartman st. (1904–1988) in mlajši (*1943). Oba sta prej
tradicionalno orientirana, medtem ko veljajo za zmerne prenovitelje Emil Glavnik
(*1936) s skladbo Logarska Dolina in Romantiène variacije za tenor saksofon in pihalni
orkester, Dane Škerl (1931–2002) s Tretjo sinfonieto in Vinko Strucl (1933–2006), ki
smo mu med drugim hvale ni za skladbo Rad igram na saksofon za alt saksofon in pihalni
orkester. Njihova dela izhajajo v reprezentativni slovenski glasbeni zalo bi Hartman.
Na tem mestu ne smemo pozabiti omeniti, da so na srednjeevropsko pihalno-glasbeno
sceno v šestdesetih letih 20. stoletja moèno vplivali Nizozemci. Na zaèetku preko zalo be
Molenaar, po tem pa preko zalo be De Haske. Za razliko od folkloriziranih del tirolske
skupine okoli Tanzerja in Thalerja, skupine vzhodnih Štajercev okoli Herberta Königa, ki
je bila navezana na simfoniko Antona Brucknerja, Franza Schmidta in Josepha Marxa, kot
tudi od švicarskega kroga okoli Franza Königshoferja in Paula Huberja, so Nizozemci v
78
