Page 22 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 22
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
Prva izvedba Concertina je bila 28. junija 1961 na Dunaju na mednarodnem
kongresu glasbenih pedagogov. Solistka je bila Ruda Ravnik, dirigent pa Vinko
Šušteršiè. V njem je skladatelj izumil oziroma uporabil tehniko »suoni eolici«,
eolskih tonov. Ne gre za eolsko (starogrško) lestvico, paè pa za neke vrste
kromatièno ali celo nedoloèljivo tonsko akordsko vrsto, ki jo slišimo, kot da bi se
v harfne strune zaganjal veter (imenovano po grškem bogu vetra Eolu).52 Delo, ki
ga je skladatelj pospremil z najbolj kontroverznimi besedami, je opus Triptih za
srednji glas in orkester oziroma klavir (1954–83; Ed. DSS št. 1078, Ljubljana
1990). Avtor je delo komponiral sporadièno: najprej sta nastala njegov 2. stavek -
samospev za glas in klavir Usoda (bes. Pavle Oblak, 1954) in 1. stavek - Topoli v
jeseni (samospev za glas in klavir, bes. Pavle Oblak, 1955). Tretji stavek -
Bo anski absurd – (samospev za glas in klavir, 1983) pa je skladatelj poimenoval
z lastnimi besedami, vendar po poeziji Alojza Gradnika. V Triptihu za srednji glas
in klavir lahko prepoznamo nekaj vplivov Škerjanèeve kompozicijske šole,
predvsem v elegiènem poigravanju z barvami in panoramskim impresionizmom,
pa tudi v oblikovnem smislu – v razširjeni pesemski obliki. Skladatelj je prav
(prvo) izvedbo tega dela (med 1989 in zadnjim tiskom, 1990) do ivljal kot enega
najpomembnejših dose kov svojega ivljenja in dela.53 Tako kot harfa, ki je bila
Ciglièev priljubljeni instrument, je podobno mesto dobil tudi (francoski) rog.
Zanj oz. skupaj s harfo je leta 1967 ustvaril Sublimacijo (Ed. DSS št. 707,
Ljubljana 1967). V ljubljanski Moderni galeriji sta jo na koncertu DSS v okviru
10. kongresa Mednarodnega muzikološkega društva 6. septembra 1967 prva
izvedla naša takratna izvrstna asa: hornist Jo e Falout in harfistka Pavla Uršiè
Petriæ. O izboru glasbil skladatelj takole: »Zakaj nisem uporabil trobente ali
pozavne? Obe sta presurovi. Rog ima oboje, mehkobo trobente in pozavne, in pa
harfo, enski element. Ta slednja se praèloveku pribli a – kot da je Eva prišla v raj
k Adamu […].54 Zadnje skladateljevo delo pa je Bo anski absurd za glas in
orkester (1983), ki je do ivel prvo izvedbo na koncertu Glasbene matice
Ljubljana. V njem se je Cigliè spet naslonil na poezijo A. Gradnika in ga
poimenoval simfonièni epitaf. Dodal mu je svoj moto: »Mortus pater filium
moriturum expectat/Mrtvi oèka èaka sina, ki umira […].55 V tem delu so se veè
kot oèitno zaokro ile vse teme, ki so skladateljevo umetniško ustvarjanje
oznaèevale vse ivljenje. Je tridelni rtvenik, iz katerega izzveneva èloveška
drama na ivljenjski poti, kjer bije vnaprej izgubljeni boj s smrtjo. Ta èlovekov
boj se avtorju/ustvarjalcu ka e kot hud paradoks. V njegovem jedru plameni in
izgoreva tragiènost, ki je podstat ivljenja.
52 Prav tam, str. 121–224.
53 Prav tam, str. 125–226, 243–244: prva dva stavka tega dela (Topoli v jeseni, 1955 in Usoda, 1954 na bes.
Pavleta Oblaka; njuna prva izvedba kot samospeva za glas in klavir leta 1969 v Ljubljani) sta nastala po e
napisanih skladbah, tretji stavek Bo anski absurd (bes. Alojz Gradnik) pa je nastal leta 1983 za srednji
glas in orkester (tisk: Ed. DSS št. 1078, Ljubljana 1990).
54 Prav tam, str. 126–27, 245.
55 Prav tam, str. 244.
22
Prva izvedba Concertina je bila 28. junija 1961 na Dunaju na mednarodnem
kongresu glasbenih pedagogov. Solistka je bila Ruda Ravnik, dirigent pa Vinko
Šušteršiè. V njem je skladatelj izumil oziroma uporabil tehniko »suoni eolici«,
eolskih tonov. Ne gre za eolsko (starogrško) lestvico, paè pa za neke vrste
kromatièno ali celo nedoloèljivo tonsko akordsko vrsto, ki jo slišimo, kot da bi se
v harfne strune zaganjal veter (imenovano po grškem bogu vetra Eolu).52 Delo, ki
ga je skladatelj pospremil z najbolj kontroverznimi besedami, je opus Triptih za
srednji glas in orkester oziroma klavir (1954–83; Ed. DSS št. 1078, Ljubljana
1990). Avtor je delo komponiral sporadièno: najprej sta nastala njegov 2. stavek -
samospev za glas in klavir Usoda (bes. Pavle Oblak, 1954) in 1. stavek - Topoli v
jeseni (samospev za glas in klavir, bes. Pavle Oblak, 1955). Tretji stavek -
Bo anski absurd – (samospev za glas in klavir, 1983) pa je skladatelj poimenoval
z lastnimi besedami, vendar po poeziji Alojza Gradnika. V Triptihu za srednji glas
in klavir lahko prepoznamo nekaj vplivov Škerjanèeve kompozicijske šole,
predvsem v elegiènem poigravanju z barvami in panoramskim impresionizmom,
pa tudi v oblikovnem smislu – v razširjeni pesemski obliki. Skladatelj je prav
(prvo) izvedbo tega dela (med 1989 in zadnjim tiskom, 1990) do ivljal kot enega
najpomembnejših dose kov svojega ivljenja in dela.53 Tako kot harfa, ki je bila
Ciglièev priljubljeni instrument, je podobno mesto dobil tudi (francoski) rog.
Zanj oz. skupaj s harfo je leta 1967 ustvaril Sublimacijo (Ed. DSS št. 707,
Ljubljana 1967). V ljubljanski Moderni galeriji sta jo na koncertu DSS v okviru
10. kongresa Mednarodnega muzikološkega društva 6. septembra 1967 prva
izvedla naša takratna izvrstna asa: hornist Jo e Falout in harfistka Pavla Uršiè
Petriæ. O izboru glasbil skladatelj takole: »Zakaj nisem uporabil trobente ali
pozavne? Obe sta presurovi. Rog ima oboje, mehkobo trobente in pozavne, in pa
harfo, enski element. Ta slednja se praèloveku pribli a – kot da je Eva prišla v raj
k Adamu […].54 Zadnje skladateljevo delo pa je Bo anski absurd za glas in
orkester (1983), ki je do ivel prvo izvedbo na koncertu Glasbene matice
Ljubljana. V njem se je Cigliè spet naslonil na poezijo A. Gradnika in ga
poimenoval simfonièni epitaf. Dodal mu je svoj moto: »Mortus pater filium
moriturum expectat/Mrtvi oèka èaka sina, ki umira […].55 V tem delu so se veè
kot oèitno zaokro ile vse teme, ki so skladateljevo umetniško ustvarjanje
oznaèevale vse ivljenje. Je tridelni rtvenik, iz katerega izzveneva èloveška
drama na ivljenjski poti, kjer bije vnaprej izgubljeni boj s smrtjo. Ta èlovekov
boj se avtorju/ustvarjalcu ka e kot hud paradoks. V njegovem jedru plameni in
izgoreva tragiènost, ki je podstat ivljenja.
52 Prav tam, str. 121–224.
53 Prav tam, str. 125–226, 243–244: prva dva stavka tega dela (Topoli v jeseni, 1955 in Usoda, 1954 na bes.
Pavleta Oblaka; njuna prva izvedba kot samospeva za glas in klavir leta 1969 v Ljubljani) sta nastala po e
napisanih skladbah, tretji stavek Bo anski absurd (bes. Alojz Gradnik) pa je nastal leta 1983 za srednji
glas in orkester (tisk: Ed. DSS št. 1078, Ljubljana 1990).
54 Prav tam, str. 126–27, 245.
55 Prav tam, str. 244.
22
