Page 76 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 76
musica et artes
v Tauferjevi režijski postavitvi meri na temnejšo, nestrpno (Minka kot žrtev
moškega šovinizma in družbe) in samozadostno stran narodne idilike. Delo
torej še vedno poraja aktualna vprašanja in kljub neobstoju celovite, muziko-
loško komentirane edicije, ki bi se za natančnejši vpogled v tvarino zdela nuj-
no potrebna, odpira možnosti za nadaljnjo izvirno poustvarjalnost. Gre ne-
nazadnje za daleč najbolj priljubljeno slovensko glasbeno-scensko delo, ki je
zgolj v ljubljanskem gledališču doslej doživelo več kot 100 uprizoritev, drugo
po vrsti, Parmova Ksenja, pa le nekaj manj kot 30.67
Veliko manj uspešna je bila v tem pogledu druga Foersterjeva opera z
naslovom Dom in rod. Kljub temu da je leta 1909 skladatelj odšel v pokoj,
namreč ni prenehal s svojim ustvarjalnim delom. Še vedno je komponiral in
z zanimanjem spremljal glasbeno življenje na Slovenskem. Med vojno se je
leta 1917 preselil v Novo mesto k sinu Vladimirju, kjer se je v glavnem posve-
til zbiranju in urejanju svojih del. Tam je leta 1923 dokončal tudi svojo dru-
go, do danes še neizvedeno opero Dom in rod.68 Skladatelj je opero sicer poslal
Narodnemu gledališču v Ljubljani, tako da je bila uvrščena na repertoar v se-
zoni 1923/24.69 Vendar do izvedbe ni prišlo – uprava je delo vrnila skladatel
ju brez utemeljenega razloga, češ da opere ne more uprizoriti. Verjetno je bila
največja hiba omenjenega dela prav kvalitativno šibak libreto, ki je, kot zapiše
Borut Smrekar, nekakšna »lepljenka pesmi in monologov«.70 Tako deluje iz-
razito naivno, kar je glede na kraj, okolje in družbene sloje, znotraj katerih se
zgodba odvija, precej moteče.
***
Predvsem konec 19. stoletja vse bolj izrazita slovenska nacionalna zavest
je torej videla svojo veliko priložnost v gledališču in operi, ki sta postala sre-
dišče nacionalnega gibanja, s katerim se je identificiralo mlado meščanstvo.
Odrsko glasbeno reprodukcijo je začela obnavljati že ljubljanska čitalnica z
glasbenimi točkami v dramskih predstavah, njeno delo pa je nato nadaljeva-
lo Dramatično društvo ter od leta 1892 še nova, prva slovenska operna hiša.
Foersterjev Gorenjski slavček je kmalu postal najbolj priljubljeno in največkrat
67 Moravec, ur., Repertoar slovenskih gledališč 1867–1967.
68 Foersterjev glasbenogledališki opus naj bi poleg omenjenih del predstavljali še mladinski spevoigri
Lejla in spevoigra Materin blagoslov. Slednjo je uprizorilo Dramatično društvo v letih 1876 in 1891,
kasneje pa je Foerster glasbo iz nje uporabil v operi Dom in rod. Skladatelj je delo komponiral
tri leta, partitura pa je bila končana leta 1923 in obsega 527 strani. Jože Sivec, Opera skozi stoletja
(Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976), 317.
69 Jutro, 9. september 1923; glej tudi: Slovenski narod, 16. september 1923.
70 Smrekar, »Foersterjevi operi«, 98.
74
v Tauferjevi režijski postavitvi meri na temnejšo, nestrpno (Minka kot žrtev
moškega šovinizma in družbe) in samozadostno stran narodne idilike. Delo
torej še vedno poraja aktualna vprašanja in kljub neobstoju celovite, muziko-
loško komentirane edicije, ki bi se za natančnejši vpogled v tvarino zdela nuj-
no potrebna, odpira možnosti za nadaljnjo izvirno poustvarjalnost. Gre ne-
nazadnje za daleč najbolj priljubljeno slovensko glasbeno-scensko delo, ki je
zgolj v ljubljanskem gledališču doslej doživelo več kot 100 uprizoritev, drugo
po vrsti, Parmova Ksenja, pa le nekaj manj kot 30.67
Veliko manj uspešna je bila v tem pogledu druga Foersterjeva opera z
naslovom Dom in rod. Kljub temu da je leta 1909 skladatelj odšel v pokoj,
namreč ni prenehal s svojim ustvarjalnim delom. Še vedno je komponiral in
z zanimanjem spremljal glasbeno življenje na Slovenskem. Med vojno se je
leta 1917 preselil v Novo mesto k sinu Vladimirju, kjer se je v glavnem posve-
til zbiranju in urejanju svojih del. Tam je leta 1923 dokončal tudi svojo dru-
go, do danes še neizvedeno opero Dom in rod.68 Skladatelj je opero sicer poslal
Narodnemu gledališču v Ljubljani, tako da je bila uvrščena na repertoar v se-
zoni 1923/24.69 Vendar do izvedbe ni prišlo – uprava je delo vrnila skladatel
ju brez utemeljenega razloga, češ da opere ne more uprizoriti. Verjetno je bila
največja hiba omenjenega dela prav kvalitativno šibak libreto, ki je, kot zapiše
Borut Smrekar, nekakšna »lepljenka pesmi in monologov«.70 Tako deluje iz-
razito naivno, kar je glede na kraj, okolje in družbene sloje, znotraj katerih se
zgodba odvija, precej moteče.
***
Predvsem konec 19. stoletja vse bolj izrazita slovenska nacionalna zavest
je torej videla svojo veliko priložnost v gledališču in operi, ki sta postala sre-
dišče nacionalnega gibanja, s katerim se je identificiralo mlado meščanstvo.
Odrsko glasbeno reprodukcijo je začela obnavljati že ljubljanska čitalnica z
glasbenimi točkami v dramskih predstavah, njeno delo pa je nato nadaljeva-
lo Dramatično društvo ter od leta 1892 še nova, prva slovenska operna hiša.
Foersterjev Gorenjski slavček je kmalu postal najbolj priljubljeno in največkrat
67 Moravec, ur., Repertoar slovenskih gledališč 1867–1967.
68 Foersterjev glasbenogledališki opus naj bi poleg omenjenih del predstavljali še mladinski spevoigri
Lejla in spevoigra Materin blagoslov. Slednjo je uprizorilo Dramatično društvo v letih 1876 in 1891,
kasneje pa je Foerster glasbo iz nje uporabil v operi Dom in rod. Skladatelj je delo komponiral
tri leta, partitura pa je bila končana leta 1923 in obsega 527 strani. Jože Sivec, Opera skozi stoletja
(Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976), 317.
69 Jutro, 9. september 1923; glej tudi: Slovenski narod, 16. september 1923.
70 Smrekar, »Foersterjevi operi«, 98.
74
