Page 438 - Tomajci

Lev Centrih

cijskih sredstev nadzorujejo, npr. skozi razmerje podjetnik–delavec, v pri-
meru Tomaja pa predvsem kmečki gospodar–hlapec, dninar. »Zvest hlapec
opravlja svoje delo, kakor mu je ukazal gospodar: če mu reče na polje, ne
pojdevgozd«(Cankar 1969,30).Vpliv kapitalistov,gospodarjev in njim po-
dobnih na širšo družbo pa je bistveno manj neposreden, kompleksnejši in
ga je kot takega težje ilustrirati s kakim literarnim citatom. Njihova moč,
vplivselahko na širšo družborazširi le vprimeru, česejim nekako uspe
uveljaviti v različnih institucijah. To dosežejo s tem, da se na različne na-
čine povežejo z drugimi vplivnimi akterji, npr. z drugimi podjetniki, s po-
litiki, kulturniki, strokovnjaki, z javnimi uslužbenci, duhovniki itd. (prim.
Mills 1965, 30–46). Bourdieu (2020, 36–37) tako razlago smiselno dopolnju-
je z opozorilom, da se mora ekonomski kapital oplemenititi s simbolnim
kapitalom. Surova sila neposrednega gospostva v produkcijskem procesu
se mora nujno dopolnjevati z mehko silo, ki se ne zadovoljuje z običajno
podreditvijo, ampak si prizadeva ustvariti konsenz o lastni legitimnosti.
Takega konsenza ni mogoče kratko malo izsiliti, skupnost in posamezniki
morajo nanj pristati prostovoljno.
Velja omeniti, da je Antonio Gramsci (1974, 592–593) generacijo pred
Bourdieujem tak konsenz zelo podobno razložil s konceptom hegemonije.
Bourdieu kot primer navaja dobrodelne aktivnosti podjetja, s katerimi si
slednje prizadeva v širši javnosti ustvariti dobro ime lastne blagovne znam-
ke. V našem primeru bi lahko govorili o podobi dobrega kmečkega gospo-
darja, ki sicer popolnoma izkoristi zaposleno ali priložnostno najeto delov-
no silo, a se hkrati zanima za družabno življenje vasi in po potrebi pomaga
sosedom v stiski. Simbolni kapital torej pomeni širše družbeno priznanje
za uspešnost podjetja, od katerega imajo očitno koristi tudi onstran njego-
vih zidov, in iz istega razloga dejanskega kapitala od simbolnega kapitala
pravzaprav ni mogoče ločiti (Bourdieu 1990, 112–121). Bourdieu marksistič-
ne analize družbenih hierarhij še pomembneje dopolnjuje, ko pojasnjuje,
da je v resnici o kapitalu mogoče govoriti tudi na mnogih drugih področjih
družbenega življenja, zlasti pa izpostavlja socialni, kulturni in izobrazbeni
kapital. Socialni kapital lahko s strani posameznika pomeni kopičenje zvez
in poznanstev, kulturni kapital oplemenitenje istega s primernim okusom
zaradi poznavanja (npr.) umetniških del, izobrazbeni kapital pa pomeni
nabor običajno formalno pridobljenih znanj in kompetenc. Enako kot de-
janski (ekonomski) kapital lahko vsi našteti kapitali svojim posestnikom
zagotavljajo tudi simbolni kapital, če zaradi navedenih kompetenc, znanj,
sposobnosti, seveda tudi manifestacij uspeha na lastnem področju prido-
bijo v širših ali ožjih socialnih sredinah priznanje oz. ugled. Zato je zelo

436