Page 436 - Tomajci

Lev Centrih

je še občine Dutovlje, Skopo, Koprivo, Avber in Štorje, ustanovil jo je ka-
plan Schifrer, kasneje pa je bil njen predsednik dolgo duhovnik Matija Sila,
od leta 1891 pa še Kraško vinorejsko društvo, ki ga je ustanovil duhovnik
Urban Gollmayer (Kjuder 1926, 29–30; Cencič 2013, 83, 219–226). Razvoj
parlamentarizma in civilne družbe v Habsburški monarhiji od druge polo-
vice 19. stoletja za Tomaj ni bil toliko pomemben zaradi odmevne izvolitve
vaščana Antona Černeta v dunajski parlament, temveč zaradi postopnega
vključevanja Tomajcev v narodno gibanje. Tudi tukaj je vodilno vlogo igral
duhovnik Matija Sila, ki je leta 1896 v Tomaju ustanovil pevsko-bralno dru-
štvo, ki se mu je leta 1912 pridružilo še Katoliško slovensko izobraževalno
društvo (Cencič 2013, 310–311). Lokalna katoliška duhovščina je sprejela in
širila ideje gospodarskega napredka in mnogo strastneje kot njeni kranjski
kolegi tudi ideologijo nacionalizma (žat, ak, tk, 38). Čeprav si je Tomaj
ob prelomu stoletja pri liberalcih na Goriškem prislužil oznako »klerikal-
ne trdnjave«, so tudi tukaj nekateri vplivni domačini pričeli koketirati z
liberalizmom (npr. župan Jožef Vran), leta 1912 pa se je v vasi pojavil celo
domoljubni in naprednjaški Sokol.³ Ko je bila leta 1906 dokončana železni-
ška proga Beljak–Trst, je bil Tomaj sicer prikrajšan za železniško postajo,
zato pa so Tomajci lahko vstopili na vlak v sosednjih Dutovljah. Trst je bil
poslej še bližje, kar ni predstavljalo samo priložnosti za trgovanje s kmetij-
skimi pridelki pa za nove zaposlitve, ampak tudi za stik z urbano kulturo
in najrazvitejšim socialističnim delavskim gibanjem daleč naokoli. Seveda
vse novosti niso bile dobre za vse enako. Kapitalizem je tudi v Tomaju ostril
razredna nasprotja. Razslojenost za kraj sicer ni bila nič novega. Premo-
ženjske razlike med Tomajci je mogoče spremljati še zlasti z razvojem trga
nepremičnin najmanj od 16. stoletja dalje (Panjek 2016; 2021).⁴ Vseeno pa
je mogoče trditi, dajesocialnadiferenciacijav19. inzgodnjem20. stoletju
v vasi močno napredovala. Družina Černe (Fabjanijevi) je takrat doživela
svoj največji razcvet. Na začetku 19. stoletja je premoženje Marka Černe-
ta (1769–1839) obsegalo okoli 44 ha zemlje, v času njegovega sina Antona
(1813–91) pa so ga ocenjevali že na 100 ha. Prav tako je med 60. in 80. leti
19. stoletja raslo število Antonovih dolžnikov iz Tomaja (21–28), skupaj z
njimi pa višina dolga, z 2.262 na 3.619 guldnov (žat, ak, t, 3, 893; Trobec
Franetič 1992,36–37).⁵Medtemkosose mnogi drugizadolževali,prodajali
in drseli v polproletariat ter se še v mnogo večjem številu kot prej izselje-

³ Glej 11. poglavje
⁴Glej 2. poglavje.
⁵Glej 2. in 10. poglavje.

434