Page 16 - Laški smilj

Alenka Baruca Arbeiter idr.

Zgodovinski pregled zapisov o laškem smilju
Laški smilj (Helichrysum italicum (Roth) G. Don) (v nadaljevanju H. itali-
cum) je ena najznamenitejših in ikoničnih rastlin Sredozemlja (Appendi-
no idr. 2015), ki so ji že v antičnih evropskih knjigah o zeliščih posvečeni
posamezni deli. Najstarejši zapisi o uporabi rastlinskih vrst iz rodu He-
lichrysum v zdravilne namene so iz obdobja med 3. in 2. stoletjem pred
našim štetjem. Teofrast (okoli 371–287 pr. n. št.), starogrški filozof in ute-
meljitelj botanike, je v knjigi Opisi rastlin (Historia Plantarum), ki velja
za eno najpomembnejših knjig naravoslovja iz časa antike, zapisal, da
se vrste »Heleiochrysos« lahko uporablja pri zdravljenju opeklin in pri
pikih ali ugrizih strupenih živali. Zapisal je tudi recept za Helichrysum z
medom za zdravljenje opeklin in ran (Scarborough 1978). Leta 77 je gr-
ški zdravnik Dioskorid (1. stol. n. št.) objavil ilustrirano knjigo o zeliščih
De Materia Medica, v kateri je zbral okoli 600 rastlin Sredozemlja, in za
Helichrysum navedel, da ima poparek cvetov, maceriranih v vinu, diure-
tične lastnosti in je primeren za zdravljenje motenj uriniranja. Pisal je
tudi o njegovi uporabnosti pri kačjih ugrizih ter zdravljenju išiasa in her-
nije (Quer 1993). Kot navajata Ana Ličina in Vesna Ročak Kralj (2016), je
Campanini leta 2009 v svojem delu zapisal, da je rimski pisec in učenjak
Plinij Starejši, med drugim izjemen poznavalec antične botanike in far-
macije, v svojem delu Naravoslovje (Naturalis historia), ki zajema večino
takratnega naravoslovnega znanja, svetoval uporabo vrst Helichrysum pri
bolečinah v hrbtu in kolkih (Ličina in Ročak Kralj 2016). Zapisal je tudi,
da je rastlina zaradi svojevrstnega vonja primerna za zaščito oblačil pred
molji. Appendino idr. (2015) pa navajajo, da je tudi Plinij Starejši v svo-
jem znamenitem delu Naravoslovje (Naturalis Historia) iz leta 21 n. št.
zapisal, da se je Helichrysum uporabljalo predvsem kot lokalni antisep-
tik, za preprečevanje nastanka brazgotin, zdravljenje sklepov in zaščito
jeter ter zdravljenje okužb dihalnih poti.
Sledijo zapisi iz obdobja renesanse, ki velja za zibelko sodobne medi-
cine in znanosti (Pušnik 1991). Škotski botanik Robert Morison (1715),
pionir sodobne sistematske botanike, ki je začel klasificirati rastline na
podlagi morfoloških značilnosti, je v knjigi Plantarum historiae univer-
salis Oxoniensis seu herbarum distributio nova, per tabulas cognationis
et affinitatis ex libro Naturae observata et detecata vrsto poimenoval
Helichrysum chrysocome angustifolia vulgaris. Nizozemski botanik Her-
manni Boerhaave je v knjigi Historia plantarum quae in Horto Academi-
co Lugduni-Batavorum crescunt: cum earum characteribus, & medicina-
libus virtutibus (Boerhaave 1727) pisal o zdravilnih lastnostih vrst iz rodu
16