Page 20 - Laški smilj

Alenka Baruca Arbeiter idr.

25 avtohtonih vrst rodu Helichrysum (Morone-Fortunato idr. 2010). Ime
rodu izvira iz grških besed helios (sonce) in chrysos (zlato), kar je poveza-
no z značilno zlatorumeno barvo cvetov smilja (Perrini idr. 2009).
V publikaciji Flora Europea (Tutin idr. 1976) so sredozemske, evropske,
zahodnoazijske in srednjeazijske vrste rodu Helichrysum razvrščene v tri
sekcije: (1) Helichrysum sect. Helichrysum, (2) Helichrysum sect. Virginea
(DC) Fiori in (3) Helichrysum sect. Xerochlaena (DC.) Bentham. Nato so
Mercè Galbany-Casals idr. (2006) predlagali dodatno delitev sekcije Heli-
chrysum v sekciji Helichrysum sect. Helichrysum in Helichrysum sect. Stoe-
chadina. V sekcijo Stoechadina (DC.) Gren. & Godr. sodi osem sredozem-
skih vrst, med drugim tudi kompleks H. italicum, ki vključuje več podvrst.
Po trenutni taksonomski klasifikaciji, ki temelji na obsežni multivariatni
analizi morfoloških značilnosti, genetski strukturi ter geografski razširje-
nosti, se ta kompleks deli v štiri podvrste (Herrando-Moraira idr. 2016):

1. H. italicum subsp. italicum – najbolj zastopana podvrsta v Sredozem-
lju in je razširjena v Italiji in na Hrvaškem, na vzhodni sredozemski
obali Francije in Korzike, v Bosni in Hercegovini ter delih Grčije
(Egejski otoki in Ciper).
2. H. italicum subsp. microphyllum – podvrsta je endemična na Kreti.
3. H. italicum subsp. siculum – podvrsta je endemična na Siciliji.
4. H. italicum subsp. tyrrhenicum – podvrsta je razširjena na jugu Kor-
zike, na Sardiniji, na obali Majorke in na otoku Dragonera.

Za določanje podvrst laškega smilja so potrebni podatki o višini rastli-
ne, o listih na generativnih in vegetativnih poganjkih (dolžina, valovitost
listnega roba, obarvanost, prisotnost nežleznih in žleznih trihomov na
zgornji ter spodnji listni povrhnjici) ter pakobulastem socvetju (širina,
število koškov) (preglednica 3).
Za podvrste kompleksa H. italicum je značilna izjemna raznolikost feno-
tipov (fenotip = morfološke in biokemijske lastnosti), ki nastane zaradi
interakcije genotipa (genotip = zapis v molekuli DNA) in okolja. Poleg
tega je med vrstami in podvrstami možno spontano križanje, zato genet-
ske in morfološke razlike med njimi niso vedno povsem jasne. Razlikova-
nje podvrst je zato še posebej zahtevno na območjih, kjer dve podvrsti ali
vrsti uspevata v neposredni bližini. Tak primer je na južnem delu Korzi-
ke, kjer sobivata podvrsti italicum in tyrrhenicum, v vzhodnem delu Sre-
dozemlja, kjer se podvrsta italicum po morfoloških značilnostih približu-
je podvrsti microphyllum (Galbany-Casals idr. 2006; Galbany-Casals idr.
2011; Galbany-Casals idr. 2012; Baruca Arbeiter idr. 2021), ter v Toskani
20