Page 21 - Laški smilj

Nomenklatura, zgodovinski zapisi ter opis laškega smilja

Preglednica 3 Ključ za določanje podvrst H. italicum – laškega smilja
1. Bazalni in pravi listi so izrazito Bazalni in pravi listi so enobarvni
dvobarvni, na zgornji listni povrhnjici ali skoraj enobarvni, na zgornji listni
skoraj goli – redki nežlezni trihomi – povrhnjici pajčevinasto do gosto
in na spodnji listni povrhnjici gosto porasli z nežleznimi trihomi, na
porasli z nežleznimi trihomi. spodnji listni povrhnjici pa gosto
2 porasli z nežleznimi trihomi. 4
2. Rastlina visoka do 70 cm, z nekaj Rastlina visoka do 40 cm, s številnimi
zalistnimi listnimi snopi – izjemoma zalistnimi listnimi snopi. Bazalni in
brez njih. Bazalni in pravi listi na pravi listi na cvetnih in vegetativnih
cvetnih in vegetativnih poganjkih poganjkih so dolgi 3–18,5 (21) mm.
so dolgi (8) 12–37 mm. Pakobulasto Pakobulasto socvetje širine 6–23 (35)
socvetje širine 10–35 (62) x (15) 18–55 x 8,5–27 (37) mm, s 3–36 (42) koški.
(80) mm, z (8) 15–94 (120) koški.
H. italicum subsp. italicum 3
3. Bazalni in pravi listi na cvetnih in Bazalni in pravi listi na cvetnih ter
vegetativnih poganjkih so dolgi vegetativnih poganjkih so dolgi 3–10
(7) 10–18,5 (21) mm, z nevalovitim (14,3) mm, z običajno valovitim
listnim robom. listnim robom.
H. italicum subsp. siculum H. italicum subsp. microphyllum
4. Rastlina visoka do 40 cm, s številnimi Rastlina visoka do 70 cm, z nekaj
zalistnimi listnimi snopi. Bazalni in zalistnimi listnimi snopi, izjemoma
pravi listi na cvetnih in vegetativnih brez njih. Bazalni in pravi listi na
poganjkih so dolgi 3,7–20 (29) mm. cvetnih ter vegetativnih poganjkih
Pakolubasto socvetje širine (9,3) so dolgi 8 (12)–37 mm. Pakolubasto
14–37 (51,5) mm, s 5–37 (64) koški. socvetje širine (15) 18–55 (80) mm,
z 8 (15)–94 (120) koški.
H. italicum subsp. tyrrhenicum H. italicum subsp. italicum
Opomba Določevalni ključ je povzet po Sonii Herrando-Moraira idr. (2016).

(Italija), kjer so bili odkriti potencialni hibridi vrst H. italicum in H. lito-
reum (Marini idr. 2023). K pretoku genov znotraj posamezne podvrste in
med podvrstami pomembno prispeva tudi način opraševanja, saj je H.
italicum žužkocvetna ali entomofilna in vetrocvetna ali anemofilna vrsta
(Galbany-Casals idr. 2011). Z žuželkami se pelodna zrna običajno pre-
našajo na krajše razdalje, medtem ko veter zlahka prenaša pelod na bi-
stveno daljše razdalje. Poleg različnih načinov prenašanja peloda imajo
pomembno vlogo tudi zračni tokovi, ki raznašajo lahka semena na daljše
razdalje in prispevajo k razširjenosti vrste ter posledično k izjemni genet-
ski in morfološki raznolikosti (Hladnik idr. 2024).
V Sredozemlju je najbolj razširjena podvrsta H. italicum subsp. italicum,
značilna za Francijo (še posebej Korziko), Italijo, Španijo, Hrvaško, Bos-
no in Hercegovino, Srbijo, Črno goro, Grčijo, Ciper, Egejske otoke ter za
21