Page 104 - Laški smilj

Dunja Bandelj idr.

0,902 (Ratajc 2016), bi bili pridelki eteričnega olja v povprečju 2,6 g/kg
sveže mase oz. 2,6 kg/t. V odvisnosti od oljevitosti genotipa pa bi lahko
pričakovali od najmanj 1,7 do največ 4,28 kg/t. Ines Pohajda idr. (2015)
poročajo, da se lahko iz 750 kg sveže mase laškega smilja pridobi 1 kg ete-
ričnega olja. Vsebnost eteričnega olja v genotipih UP FAMNIT je skoraj
dvakrat večja, saj bi iz 750 kg sveže mase lahko pridobili 1,95 kg eterične-
ga olja, kar ponovno potrjuje pomen izbire genotipa.
Če podatke terenske destilacije primerjamo s podatki laboratorijske de-
stilacije, pri kateri smo glede na izračun v povprečju pridobilli 1,85 kg
eteričnega olja/t svežega materiala oz. glede na oljevitost genotipa od
najmanj 0,5 do največ 4,3 kg eteričnega olja/t svežega materiala, lahko
zaključimo, da so podatki laboratorijske in terenske destilacije primer-
ljivi. Ines Pohajda idr. (2015) poročajo, da se iz 1 ha lahko pridobi od 8
do 12 kg eteričnega olja. Iz podatkov UP FAMNIT pa je razvidno, da se
lahko, v odvisnosti od gostote sajenja, z različno oljevitimi genotipi na
1 ha pridobi od 4,9 (7.800 rastlin/ha) do 17,7 kg eteričnega olja (28.000
sadik/ha).

Pridobivanje eteričnega olja in hidrolata
Za pridobivanje eteričnega olja in hidrolata iz večjih količin rastlinskega
materiala za potrebe farmacevtske ter kozmetične industrije se najpo-
gosteje uporablja parno destilacijo ali kombinirano destilacijo z vodo in
vodno paro. Pri kombinirani destilaciji z vodo in vodno paro se uporablja
sistem enega kotla (slika 6), ki vsebuje prostor za vodo, nad njim pa je
perforirana plošča, na katero se nalaga rastlinski material. Perforirana
plošča preprečuje neposreden stik vode z rastlinskim materialom. Rast-
linski material se na ploščo polaga in tlači tako, da bo para čim težje in
počasi prehajala čezenj ter na svoji poti ponesla s sabo čim več hlapnih
spojin. Para, obogatena s spojinami, nato potuje preko cevi v kondenza-
tor, kjer se ohladi in utekočini. Mešanica eteričnega olja in vode se nato
v florentinski posodi, zaradi razlike v gostoti in topnosti, loči na oljno in
vodno fazo. Pri destilaciji s paro se uporablja sistem dveh kotlov (slika
7); prvi je namenjen ustvarjanju vodne pare, ki se nato po ceveh dovaja v
drugi kotel z rastlinskim materialom. Toplota vodne pare poruši celične
strukture rastline, zato se esencialne spojine sproščajo (Tongnuanchan
in Benjakul 2014). Produkta obeh načinov destilacije sta hidrolat, ki
predstavlja vodno fazo in vsebuje v vodi topne spojine, ter eterično olje –
oljna faza, ki vsebuje hlapne snovi, ki niso topne v vodi (Kočevar Glavač

104