Page 124 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 124
SBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
v svoj rodni kraj, njemu zato nameni tudi drugaèno glasbo – nekakšne zametke
jazza – ki jo je lahko spoznal v tedanjem obdobju ustvarjanja do 2. vojne.
Ob vseh teh smernicah smo našli še eno bistveno povezavo – vodni oz. morski
motiv, ki ima simbolièen pomen in v operah veèkrat vodi k usodnemu tragiènemu
koncu. Vsebujejo ga dela G. Puccinija: Plašè, A. Dvoøaka: Rusalka, L. Janáèka:
Katja Kabanova, R. Wagnerja: Veèni mornar ter R. V. Williamsa: Jezdeci proti
morju.
V podrobnih analizah glasbe v operi Ekvinokcij smo zasledili razliène
zmo nosti Kozinove glasbe, strnjene v en sam umetniški individuum, ki je kljub
razliènim kompozicijskim rešitvam in stilnim spogledovanjem dovolj enovito
delo. Kozinova glasba ni zastarela, temveè je moderna in odprta, stremi k novim
rešitvam, novim idejam. V njej ni zaznati nobenih posebej novih
inštrumentacijskih efektov, moderno avantgardnih »matematiènih ugank«,
vendar gre za dramo in glasbo, ki ivi in je lahko zmeraj aktualna, tako kot to velja
za vse kakovostne opere ne glede na obdobje, v katerem nastanejo. Orkester je
obrtno urejen ter pisan tradicionalno, izkorišèen je klasièno in inštrumentacijsko
barvito. Kozinova orkestracija je premišljena in posnema vzore velikih del
Dvoøaka, Wagnerja, Puccinija, Debussyja... Godala imajo primarno funkcijo,
ostali inštrumentariji (pihala in trobila) jih veèinoma podvajajo ali pa jim
kontrapunktirajo v novih elementih, ki partituri dajejo širino in umetniško
vrednost. To lahko še posebej dobro zaznamo v velièastni medigri – v
»ekvinokcialni nevihti« po 2. dejanju, ki si jo je zamislil e sam Ivo Vojnoviæ,
hrvaški avtor originalne drame »Ekvinocijo«. Kontrabasi veèinoma podvajajo
violonèela ter fagote v oktavah, medtem ko flavte v tutti zasedbi oktavirajo
violine. Primarno vlogo v tolkalih imajo timpani, dober sinkopiran ritmièni
poudarek pa partituri daje tudi ostali inštrumentarij. Naloga ne posveèa prav
velike pozornosti sami orkestraciji, èeprav je ta dovolj logièna in jasno opravljena
ter je tako le še dodaten dokaz o skladateljevem kakovostnem obvladovanju
kompozicije.
Kozinov slog v Ekvinokciju nakazuje smernice razliènih tokov glasbe 20.
stoletja: pozne romantike, delno impresionizma, redkeje ekspresionizma, v veliki
meri pa nanj vpliva neoklasicistièna oz. neoromantièna smer ter zametki jazz
glasbe (posebej v obravnavi ritma in v posameznih harmonskih odsekih).
Kozinov slog gre razumeti kot skupek glasbenih smeri, ki narekujejo svobodno
razširjeno tonalnost z doloèljivim tonalnim oz. tonskim centrom, modalnost, ki
ne presega svoje namembnosti in stremi k modalnim tehnikam 20. stoletja, ter kot
svobodno izdelano harmonizacijo, ki niha med tonalnostjo in modalnostjo.
Skladatelj se zgleduje tudi po Wagnerju in Debussyju predvsem v tonskem
slikanju naravnega pojava morja in nevihte (to zasledimo predvsem v motiviki 2.
dejanja ter veliki medigri), pri èemer ne izostane niti ekspresija, kar nam dokazuje
primer vodilnega viharnega motiva, ki v gornjem postopu dosega molov osnovni
ambitus, nato pa se kromatièno spusti na nizko 2. stopnjo. Glasbeni stavek
124
v svoj rodni kraj, njemu zato nameni tudi drugaèno glasbo – nekakšne zametke
jazza – ki jo je lahko spoznal v tedanjem obdobju ustvarjanja do 2. vojne.
Ob vseh teh smernicah smo našli še eno bistveno povezavo – vodni oz. morski
motiv, ki ima simbolièen pomen in v operah veèkrat vodi k usodnemu tragiènemu
koncu. Vsebujejo ga dela G. Puccinija: Plašè, A. Dvoøaka: Rusalka, L. Janáèka:
Katja Kabanova, R. Wagnerja: Veèni mornar ter R. V. Williamsa: Jezdeci proti
morju.
V podrobnih analizah glasbe v operi Ekvinokcij smo zasledili razliène
zmo nosti Kozinove glasbe, strnjene v en sam umetniški individuum, ki je kljub
razliènim kompozicijskim rešitvam in stilnim spogledovanjem dovolj enovito
delo. Kozinova glasba ni zastarela, temveè je moderna in odprta, stremi k novim
rešitvam, novim idejam. V njej ni zaznati nobenih posebej novih
inštrumentacijskih efektov, moderno avantgardnih »matematiènih ugank«,
vendar gre za dramo in glasbo, ki ivi in je lahko zmeraj aktualna, tako kot to velja
za vse kakovostne opere ne glede na obdobje, v katerem nastanejo. Orkester je
obrtno urejen ter pisan tradicionalno, izkorišèen je klasièno in inštrumentacijsko
barvito. Kozinova orkestracija je premišljena in posnema vzore velikih del
Dvoøaka, Wagnerja, Puccinija, Debussyja... Godala imajo primarno funkcijo,
ostali inštrumentariji (pihala in trobila) jih veèinoma podvajajo ali pa jim
kontrapunktirajo v novih elementih, ki partituri dajejo širino in umetniško
vrednost. To lahko še posebej dobro zaznamo v velièastni medigri – v
»ekvinokcialni nevihti« po 2. dejanju, ki si jo je zamislil e sam Ivo Vojnoviæ,
hrvaški avtor originalne drame »Ekvinocijo«. Kontrabasi veèinoma podvajajo
violonèela ter fagote v oktavah, medtem ko flavte v tutti zasedbi oktavirajo
violine. Primarno vlogo v tolkalih imajo timpani, dober sinkopiran ritmièni
poudarek pa partituri daje tudi ostali inštrumentarij. Naloga ne posveèa prav
velike pozornosti sami orkestraciji, èeprav je ta dovolj logièna in jasno opravljena
ter je tako le še dodaten dokaz o skladateljevem kakovostnem obvladovanju
kompozicije.
Kozinov slog v Ekvinokciju nakazuje smernice razliènih tokov glasbe 20.
stoletja: pozne romantike, delno impresionizma, redkeje ekspresionizma, v veliki
meri pa nanj vpliva neoklasicistièna oz. neoromantièna smer ter zametki jazz
glasbe (posebej v obravnavi ritma in v posameznih harmonskih odsekih).
Kozinov slog gre razumeti kot skupek glasbenih smeri, ki narekujejo svobodno
razširjeno tonalnost z doloèljivim tonalnim oz. tonskim centrom, modalnost, ki
ne presega svoje namembnosti in stremi k modalnim tehnikam 20. stoletja, ter kot
svobodno izdelano harmonizacijo, ki niha med tonalnostjo in modalnostjo.
Skladatelj se zgleduje tudi po Wagnerju in Debussyju predvsem v tonskem
slikanju naravnega pojava morja in nevihte (to zasledimo predvsem v motiviki 2.
dejanja ter veliki medigri), pri èemer ne izostane niti ekspresija, kar nam dokazuje
primer vodilnega viharnega motiva, ki v gornjem postopu dosega molov osnovni
ambitus, nato pa se kromatièno spusti na nizko 2. stopnjo. Glasbeni stavek
124
