Page 10 - Tvorjenje pomena in večrazsežna – večkodna pismenost
P. 10

Marianna Gergely               Zgradba in dekodiranje večkodnih učbeniških besedil
          Humanistični in družbeno-ekonomski  iz biologije v srednji šoli
          licej A. M. Slomšek
          in Državni znanstveni licej F. Prešeren,
          Italija                        Učbenik kot osnovno učno gradivo, vsebinsko ustrezno učnemu načrtu in zasno-
          marianne.gergely@slomsek.edu.it  vano po didaktično-metodičnih načelih, uresničuje svojo funkcijo z didaktično
                                         transformacijo in redukcijo znanstvenega besedila v strokovno (Štefanc, 2005).
          © 2026 Marianna Gergely
                                         Kot večkodno besedilo združuje besedne in nebesedne znake, to pa od bral-
                                         stva zahteva sočasno dekodiranje obojih, kar povečuje zahtevnost interpretacije
                                         (Starc, 2009, 2011; Rodela, 2019).
                                         V prispevku se posvečamo slovenskim učbeniškim besedilom iz biologije, name-
                                         njenim dijakom. Ugotavljamo, kako se je v njih spreminjala uporaba semiotskih
                                         od leta 1881 do 2022. Proučujemo razlike v kompoziciji uporabljenih jezikovnih in
                                         slikovnih znakov in njihovo sporočilnost analiziramo z instrumentarijem vizualne
                                         slovnice Kressa in van Leeuwena (2006), ki jo je v slovenski jezik aplicirala Sonja
                                         Starc (2009). Ugotavljamo, da ima v učbenikih za biologijo slikovno vse pogosteje
                                         dopolnjevalno vlogo v razmerju do besednega.
                                         Na vzorcu dijakov proučujemo tudi, kako samostojno razbirajo pomen (opome-
                                         njajo)enokodnega (samoslikovnega ali samobesednega)invečkodnega učbeni-
                                         škega besedila.Rezultati kažejo,da opomenjajopodatkepredvsemiz besednega.
                                         Preverjamo tudi njihovo zmožnost samostojne tvorbe večkodnega besedila na
                                         temo mitoza, predstavljene v treh različnih učbenikih. V svojem besedilu so di-
                                         jaki večinoma povzemali najpreprostejše, najlaže razumljive jezikovne in slikovne
                                         znake, praviloma shematsko in z močno kohezijo med besednim in slikovnim.
                                         Kress, G., in van Leeuwen, T. (2006). Reading images: The grammar of visual design.
                                             Routledge.
                                         Rodela, M. (2019). Izrazna sredstva medosebne metafunkcije v učbenikih za sloven-
                                             ščinokotmaterinščinovosnovnišoli[Neobjavljenadoktorskadisertacija].Uni-
                                             verza na Primorskem.
                                         Starc, S. (2009). Časopisna oglaševalska besedila, reklame: struktura in večkodnost.
                                             Annales.
                                         Starc, S. (2011). Zmožnost dekodiranja večkodnih besedil kot sestava besedilne
                                             pismenosti. V M. Cotič, V. Medved Udovič in S. Starc (ur.), Razvijanje različnih
                                             pismenosti (str. 28–36). Annales.
                                         Štefanc, D. (2005). Učbenik z vidika didaktične teorije: značilnosti, funkcije, kako-
                                             vost in problematika potrjevanja. Sodobna pedagogika, 56(4), 172–185.











          Tvorjenje pomena in večrazsežna –
          večkodna pismenost
          Zbornik povzetkov
          mednarodnega simpozija
          Koper, 19.–20. marec 2026












                                                   https://doi.org/10.26493/978-961-293-565-8.7          10
   5   6   7   8   9   10   11   12   13   14   15