Page 43 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 43
Larisa Vrhunc, ODNOS MED BESEDNIM IN GLASBENIM V MEŠANIH ZBORIH JAKOBA JE A
Vrste besedil v povojni vokalni glasbi
Skladatelji zborovske literature so posebej po drugi svetovni vojni posegali po zelo
razliènih besedilnih predlogah. Pri tem ni mogoèe spregledati zgodovine odnosa med
literaturo in glasbo. Luciano Berio jo deli v tri obdobja,14 pri èemer prvo postavi med 13.
in 17. stoletje. Zaznamuje ga uporaba e znanih besedil. Glasbi tako ni potrebno skrbeti za
razumljivost besedila in skladatelji imajo precejšnjo »akustièno svobodo«15, ki omogoèa
veèjo kompleksnost glasbenega stavka. Skrajni primer take kompleksnosti je na primer
40-glasni motet Thomasa Tallisa Spem in alium. V drugem obdobju, ki ga zamejujeta 17. s
secondo pratico in 19. stoletje z nemškim samospevom, prevladuje »izomorfna skladnost
med besedilom in glasbo«16. Berio vidi dober primer povezovanja glasbene oblike z
literarno v so itju glasbe R. Schumanna in poezije H. Heineja. Eden paradoksov
romantiène predstave o odslikavanju besedila v glasbi pa je, da so ista besedila uglasbljali
razlièni skladatelji, seveda vsak drugaèe: Goethejevo pesem Kennst Du das Land? so na
primer vsak s svojim izomorfnim projektom obdelali F. Schubert, R. Schumann in H.
Wolf. Razmerje med literaturo in glasbo je v samospevih 19. stoletja vsekakor intenzivno,
pa vendarle nekoliko nenavadno tudi zato, ker »dobri in slabi skladatelji uglasbljajo dobre
in slabe pesmi, pri tem pa za konèno estetsko kvaliteto samospeva oèitno ni odloèilna tudi
umetniška vrednost izbranega besedila.«17 Podobno razmerje je mogoèe opazovati v
opernih libretih. Vse uglasbitve tega èasa poskušajo obe umetnosti spojiti v organsko
celoto, vendar pa glasbeni prevod literarne predloge ne nadomesti, ampak ji je dodan.18
Tretje obdobje Berio zameji s pojavom glasbenih postopkov, ki »slu ijo analizi in
ponovnemu odkrivanju poljubnega besedila«19. Gre za odkrivanje razliènih pomenskih
ravni besedila, ki jih jasno izpostavlja vsakokratni glasbeni kontekst. Skladateljski
razmislek se torej nanaša predvsem na razmerje med zvoèno in pomensko plastjo besedil,
za pretapljanje semantiènega v akustièno-glasbeno in nasprotno. Pri tem lahko glasba
podpira besedilo ali pa se od njega oddaljuje, torej lahko govorimo o nekakšnem
»polimorfizmu«20. Pot temu razmišljanju sta v zaèetku 20. stoletja tlakovala postopno
zanikanje semantike in »muzikalizacija poezije«. Ta naj bi nastajala spontano, s pomoèjo
podzavestne ustvarjalnosti. Najbolj znano tovrstno delo je Ursonate Kurta Schwittersa, v
njej so nepomenski zlogi in fonemi kot najmanjši delci jezika urejeni s pomoèjo
glasbeno-formalnih postopkov.
Po drugi svetovni vojni so skladatelji avantgarde zaèeli prestopati meje med posameznimi
umetnostmi in nabor mo nosti za izbiro materiala, ki lahko slu i kot besedilo, se je širil v
veè smeri. V obdobju avantgarde, ko naj bi glasba govorila z izkljuèno sebi lastnimi
14 Flo Menezes, »Das ‘laborintische’ Verhältnis von Text und Musik bei Berio,« v Musik Konzepte 128:
Luciano Berio, ur. Ulrich Tadday (München: edition text+kritik, 2005), 24–26.
15 Prav tam, 25.
16 Prav tam.
17 Pompe, »Literatura in glasba«, 52–53.
18 Prim. Calvin S. Brown, »The Relations between Music and Literature as a Field of Study,« Comparative
Literature 22, št. 2 (pomlad 1970): 103–104, Special Number on Music and Literature.
19 Menezes, »Das ‘laborintische’ Verhältnis,« 25.
20 Prav tam.
43
Vrste besedil v povojni vokalni glasbi
Skladatelji zborovske literature so posebej po drugi svetovni vojni posegali po zelo
razliènih besedilnih predlogah. Pri tem ni mogoèe spregledati zgodovine odnosa med
literaturo in glasbo. Luciano Berio jo deli v tri obdobja,14 pri èemer prvo postavi med 13.
in 17. stoletje. Zaznamuje ga uporaba e znanih besedil. Glasbi tako ni potrebno skrbeti za
razumljivost besedila in skladatelji imajo precejšnjo »akustièno svobodo«15, ki omogoèa
veèjo kompleksnost glasbenega stavka. Skrajni primer take kompleksnosti je na primer
40-glasni motet Thomasa Tallisa Spem in alium. V drugem obdobju, ki ga zamejujeta 17. s
secondo pratico in 19. stoletje z nemškim samospevom, prevladuje »izomorfna skladnost
med besedilom in glasbo«16. Berio vidi dober primer povezovanja glasbene oblike z
literarno v so itju glasbe R. Schumanna in poezije H. Heineja. Eden paradoksov
romantiène predstave o odslikavanju besedila v glasbi pa je, da so ista besedila uglasbljali
razlièni skladatelji, seveda vsak drugaèe: Goethejevo pesem Kennst Du das Land? so na
primer vsak s svojim izomorfnim projektom obdelali F. Schubert, R. Schumann in H.
Wolf. Razmerje med literaturo in glasbo je v samospevih 19. stoletja vsekakor intenzivno,
pa vendarle nekoliko nenavadno tudi zato, ker »dobri in slabi skladatelji uglasbljajo dobre
in slabe pesmi, pri tem pa za konèno estetsko kvaliteto samospeva oèitno ni odloèilna tudi
umetniška vrednost izbranega besedila.«17 Podobno razmerje je mogoèe opazovati v
opernih libretih. Vse uglasbitve tega èasa poskušajo obe umetnosti spojiti v organsko
celoto, vendar pa glasbeni prevod literarne predloge ne nadomesti, ampak ji je dodan.18
Tretje obdobje Berio zameji s pojavom glasbenih postopkov, ki »slu ijo analizi in
ponovnemu odkrivanju poljubnega besedila«19. Gre za odkrivanje razliènih pomenskih
ravni besedila, ki jih jasno izpostavlja vsakokratni glasbeni kontekst. Skladateljski
razmislek se torej nanaša predvsem na razmerje med zvoèno in pomensko plastjo besedil,
za pretapljanje semantiènega v akustièno-glasbeno in nasprotno. Pri tem lahko glasba
podpira besedilo ali pa se od njega oddaljuje, torej lahko govorimo o nekakšnem
»polimorfizmu«20. Pot temu razmišljanju sta v zaèetku 20. stoletja tlakovala postopno
zanikanje semantike in »muzikalizacija poezije«. Ta naj bi nastajala spontano, s pomoèjo
podzavestne ustvarjalnosti. Najbolj znano tovrstno delo je Ursonate Kurta Schwittersa, v
njej so nepomenski zlogi in fonemi kot najmanjši delci jezika urejeni s pomoèjo
glasbeno-formalnih postopkov.
Po drugi svetovni vojni so skladatelji avantgarde zaèeli prestopati meje med posameznimi
umetnostmi in nabor mo nosti za izbiro materiala, ki lahko slu i kot besedilo, se je širil v
veè smeri. V obdobju avantgarde, ko naj bi glasba govorila z izkljuèno sebi lastnimi
14 Flo Menezes, »Das ‘laborintische’ Verhältnis von Text und Musik bei Berio,« v Musik Konzepte 128:
Luciano Berio, ur. Ulrich Tadday (München: edition text+kritik, 2005), 24–26.
15 Prav tam, 25.
16 Prav tam.
17 Pompe, »Literatura in glasba«, 52–53.
18 Prim. Calvin S. Brown, »The Relations between Music and Literature as a Field of Study,« Comparative
Literature 22, št. 2 (pomlad 1970): 103–104, Special Number on Music and Literature.
19 Menezes, »Das ‘laborintische’ Verhältnis,« 25.
20 Prav tam.
43
