Page 112 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 112
AN ADAMIÈ (1912–1995)
leta 1968:
12. „Bekstvo“ - re iser Radoš Novakoviæ, scenarij Oskar Davièo in Radoš
Novakoviæ;
13. „Brat doktora Homera“ - re iser ika Mitroviæ, scenarij Vanja Bjenjaš;
leta 1976:
14. „Devojaèki most“ - re iser Miomir Stamenkoviæ, scenarij Petar Duloviæ.
Adamièeva glasba je v vsakem filmu nekaj posebnega. Ni zgolj zvoèna ilustracija, temveè
tudi oris znaèaja posameznih osebnosti in dramskega dela v celoti.
e v èasu NOB je Bojan Adamiè za vojaške godbe oziroma orkestre aran iral in
skladal »s pridihom jazza« ter dosegel zvok, ki je bil drugaèen od takrat obièajnega za
pihalne sestave. V spominih Bojana Adamièa (glej v: Glasba in glasbeniki v NOB,
Beograd 1982) je zabele eno, kako je bila glasba pihalnega sestava IX. korpusa JLA na
mednarodnem festivalu vojnih orkestrov v Trstu leta 1945, na katerem sta sodelovala tudi
ameriški in britanski orkester, ocenjena kot najboljša, ker je Bojan Adamiè koraènico
priredil za igranje in za petje.
Nekoè mi je pripovedoval zgodbo, kako je po koncu 2. svetovne vojne nastopal z jazz
orkestrom v nekem hotelu ob Blejskem jezeru. V dvorani naj bi za eno od miz sedela
skupina opitih oficirjev, od katerih je imel najstarejši èin poroènika. Èlani omizja so proti
orkestru in dirigentu klicali glasne opazke, kako so se oni borili in osvobajali dr avo,
glasbeniki pa da so medtem samo igrali, morda celo sovra niku. V odmoru je Bojan
Adamiè odšel v sobo in oblekel svojo partizansko bluzo, s èinom kapetana. Ko se je
pojavil v dvorani in se pribli al glasnim in opitim oficirjem, so le-ti v hipu stali »mirno«.
»Ne vem, kaj ste bili pred vojno ali kaj ste delali«, jim je rekel Adamiè, »glasbeniki, ki jih
poslušate, so bili glasbeniki tudi pred vojno, v NOB pa so bili ilegalci, komandirji in
komisarji. Zato poslušajte ali odidite!« In so ostali. Eden izmed njih je bil kasneje na
visokem polo aju JLA in je zagotovil pomembno podporo razvoju vojnih orkestrov in
glasbene kulture v JLA.
Ob koncu petdesetih let 20. stoletja je prišlo v Jugoslaviji do politiènega, vojaškega,
gospodarskega in kulturnega odpiranja proti zahodu. Prvi glasbeni barvni film, prikazan v
Jugoslaviji, imenovan Water Ball, je poleg odliène Esther Williams vseboval privlaèno
glasbo velikega jazz ansambla z nepozabnim trobentaèem Harryjem Jamesom. V
šestdesetih letih so v Jugoslaviji gostovali Oscar Peterson, Louis Armstrong, Woody
Herman in drugi velikani jazza.
Vojislavu Simiæu in Bojanu Adamièu se pripisuje anekdota, kako sta Josipa Broza Tita
na zaèetku 50. let na nekem slavnostnem sprejemu, na katerem je nastopil jazz orkester,
vprašala o tem, èe je res, da ne mara jazza. Menda je odgovoril, da nasprotno, saj da ima
celo plošèe Glenna Millerja in drugih velikanov jazza. Seveda so potem drugi voditelji
govorili podobno. Res je, da se je v 50. letih priljubljenost zabavne glasbe in jazza
poveèevala. Veliki jazz orkestri so delovali pri radijskih postajah v Beogradu, Zagrebu,
Ljubljani in Sarajevu, številni pa so bili ustanovljeni tudi v manjših mestih,
kulturnih-umetniških društvih in v okviru vojaških orkestrov.
Leta 1961 je Josipa Broza Tita na velikem potovanju v zahodno in severno Afriko
(Gano, Liberijo, Gvinejo, Maroko, Tunizijo in Egipt) na ladji "Galeb" spremljal tudi
112
leta 1968:
12. „Bekstvo“ - re iser Radoš Novakoviæ, scenarij Oskar Davièo in Radoš
Novakoviæ;
13. „Brat doktora Homera“ - re iser ika Mitroviæ, scenarij Vanja Bjenjaš;
leta 1976:
14. „Devojaèki most“ - re iser Miomir Stamenkoviæ, scenarij Petar Duloviæ.
Adamièeva glasba je v vsakem filmu nekaj posebnega. Ni zgolj zvoèna ilustracija, temveè
tudi oris znaèaja posameznih osebnosti in dramskega dela v celoti.
e v èasu NOB je Bojan Adamiè za vojaške godbe oziroma orkestre aran iral in
skladal »s pridihom jazza« ter dosegel zvok, ki je bil drugaèen od takrat obièajnega za
pihalne sestave. V spominih Bojana Adamièa (glej v: Glasba in glasbeniki v NOB,
Beograd 1982) je zabele eno, kako je bila glasba pihalnega sestava IX. korpusa JLA na
mednarodnem festivalu vojnih orkestrov v Trstu leta 1945, na katerem sta sodelovala tudi
ameriški in britanski orkester, ocenjena kot najboljša, ker je Bojan Adamiè koraènico
priredil za igranje in za petje.
Nekoè mi je pripovedoval zgodbo, kako je po koncu 2. svetovne vojne nastopal z jazz
orkestrom v nekem hotelu ob Blejskem jezeru. V dvorani naj bi za eno od miz sedela
skupina opitih oficirjev, od katerih je imel najstarejši èin poroènika. Èlani omizja so proti
orkestru in dirigentu klicali glasne opazke, kako so se oni borili in osvobajali dr avo,
glasbeniki pa da so medtem samo igrali, morda celo sovra niku. V odmoru je Bojan
Adamiè odšel v sobo in oblekel svojo partizansko bluzo, s èinom kapetana. Ko se je
pojavil v dvorani in se pribli al glasnim in opitim oficirjem, so le-ti v hipu stali »mirno«.
»Ne vem, kaj ste bili pred vojno ali kaj ste delali«, jim je rekel Adamiè, »glasbeniki, ki jih
poslušate, so bili glasbeniki tudi pred vojno, v NOB pa so bili ilegalci, komandirji in
komisarji. Zato poslušajte ali odidite!« In so ostali. Eden izmed njih je bil kasneje na
visokem polo aju JLA in je zagotovil pomembno podporo razvoju vojnih orkestrov in
glasbene kulture v JLA.
Ob koncu petdesetih let 20. stoletja je prišlo v Jugoslaviji do politiènega, vojaškega,
gospodarskega in kulturnega odpiranja proti zahodu. Prvi glasbeni barvni film, prikazan v
Jugoslaviji, imenovan Water Ball, je poleg odliène Esther Williams vseboval privlaèno
glasbo velikega jazz ansambla z nepozabnim trobentaèem Harryjem Jamesom. V
šestdesetih letih so v Jugoslaviji gostovali Oscar Peterson, Louis Armstrong, Woody
Herman in drugi velikani jazza.
Vojislavu Simiæu in Bojanu Adamièu se pripisuje anekdota, kako sta Josipa Broza Tita
na zaèetku 50. let na nekem slavnostnem sprejemu, na katerem je nastopil jazz orkester,
vprašala o tem, èe je res, da ne mara jazza. Menda je odgovoril, da nasprotno, saj da ima
celo plošèe Glenna Millerja in drugih velikanov jazza. Seveda so potem drugi voditelji
govorili podobno. Res je, da se je v 50. letih priljubljenost zabavne glasbe in jazza
poveèevala. Veliki jazz orkestri so delovali pri radijskih postajah v Beogradu, Zagrebu,
Ljubljani in Sarajevu, številni pa so bili ustanovljeni tudi v manjših mestih,
kulturnih-umetniških društvih in v okviru vojaških orkestrov.
Leta 1961 je Josipa Broza Tita na velikem potovanju v zahodno in severno Afriko
(Gano, Liberijo, Gvinejo, Maroko, Tunizijo in Egipt) na ladji "Galeb" spremljal tudi
112
