Page 49 - Tomajci

Kmečka gospodarstva in gospodinjstva v Tomaju

Ocena gibanja prebivalstva v Tomaju v 17. in 18. stoletju
Kot so nihanja rojstev na petletni ravni koristna pri kronološkem lociranju
kratkoročnih konjunktur, se za zapolnjevanje dolge vrzeli v informacijah o
gospodinjstvih kot pripravnejša izkažejo srednjeročna povprečja dvajsetih
let, ki približno ustrezajo generacijskemu razmiku. Le-ta namreč izravna-
jo vsa kratkoročna nihanja in hkrati zelo nazorno prikazujejo srednjeročni
ter dolgoročni trend števila rojstev v vasi. Kot je razvidno iz dvajsetletnih
povprečij, prikazanih na sliki 1.1, je bilo v stoletju 1626–1728 povprečno šte-
vilo rojstev zelo stabilno ob hkratnem rahlem upadanju. Največja poskoka
sta se zgodila okoli let 1730 in 1770. Zatem je dolgoročni trend ponovno
stabilen, a ob rahlem naraščanju.
Stabilnost in postopno, sicer komaj zaznavno upadanje rojstev skozi 17.
stoletje ter začetna desetletja 18. nakazujejo, da bi šlo porast števila gospo-
dinjstev z 28 leta 1573 na 43 leta 1758 morda deloma iskati v polstoletnem
obdobju med letoma 1573 in 1625, za katero pa nimamo podatkov, in de-
loma v letih od 1730 dalje, ko se v Tomaju pojavijo številčnejše generacije
otrok, ki so odrasle ravno do 50. let 18. stoletja. Na drugi strani je v 19.
stoletju videti, da je tudi srednjeročno konstantno povprečje rojstev zmo-
glo ustvariti naraščanje števila gospodinjstev s 73 leta 1822 na 84 leta 1870.
Za tak učinek je seveda odločilna dovolj nizka smrtnost. Načeloma bi to-
rej tudi dolgoročna stabilnost v 17. stoletju lahko ustvarila postopno, sicer
počasno naraščanje števila gospodinjstev, a za to obdobje žal nimamo za-
nesljivih podatkov o smrtih. Na osnovi podatkov, s katerimi razpolagamo
(to je brez upoštevanja neznanke prve četrtine 17. stoletja), je torej možno
postaviti hipotezo, da je skozi 17. stoletje in začetek 18. število gospodinj-
stev (in morda tudi prebivalstva) v Tomaju stagniralo ali le počasi naraščalo
in da je vsaj del porasta gospodinjstev pojav zadnjih desetletij pred letom
1758.
Za dolgotrajno stagnacijo, ko je povprečno število rojstev v Tomaju po-
stopoma zdrsnilo z devet v dvajsetletju 1626–1645 na vsega sedem rojstev
na leto v dvajestletju 1709–1728 (preglednica 1.11), bi lahko posumili, da je
bil poleg umanjkanja gospodarske rasti na delu tudi nameren nadzor rasti
prebivalstva v skupnosti – to pomeni, da so z omejevanjem števila rojstev
ohranjali življenjski standard. Porast okoli leta 1730, po katerem se niso več
pojavili tako globoki padci rojstev, ki so – obratno – naraščala, pa bi lahko
pripisali fiziološkemu demografskemu odboju od nizke natalitete v prete-
klih letih, ki se je zatem ohranil. Kaj je botrovalo prenovljenemu optimiz-
mu, ki se je izražalo v znatno povečani nataliteti, bo še predmet razmisleka,

47