Page 253 - Tomajci

Krvni davek Tomajcev

namerili v ljudi. Kmetje se niso prestrašili in skupina »vodij« upora se je še
naprej približevala vratom utrdbe. Z obzidja so jim večkrat zakričali, naj se
ne približujejo in naj se umaknejo. K vratom se je najbolj približala manjša
skupina mož s sekirami v rokah. Med temi je bil tudi mož iz Tomaja, ki je
večer poprej stopil do grofa z Nabrežincem Luko Grudnom, ki mu je grof
izročil prvi pisni ukaz, naj opustijo upor (ast, atta, 135, 2, 4, gt 8.5.713,
st 8.5.713, gt 14.5.713 in gt b.d.). Z obzidja je tega Tomajca nagovoril grof
Jožef:

V slovenščini sem mu zakričal: Pojdi nazaj, kaj češ imet, in ta mi je
z ošabnim glasom, kolikor sem razumel, odgovoril: Gremo si naredit
pravico, drugi pravijo, da je rekel: Gremo po pravico, kakorkoli se je
še vedno približeval in drugi so mu sledili. [ast, atta, 135, 2, 4, gt
b.d.]

Prišel je že tako blizu vratom in pod obzidje, da bi ga kmalu izgubili iz
vidnega polja arkebuz, kar bi lahko opogumilo ostale, drugi pa ravno tako
z druge strani. Ker ni želel, da bi prišli do vrat, je grof ukazal, naj se ravno
tega Tomajca ustreli. Ko so ostali iz grajske vojaške posadke zaslišali strel,
so tudi sami sprožili svoje arkebuze proti možem v ospredju. Ubili so jih
štiri in enega ranili v nogo. Po grofovem mnenju so bili ubiti »najdrznejši in
vodjeostalih«:trijesobili Tomajci,medkaterimi jebil»tomajski podžupan,
ki je ostal mrtev in ki je vodil vstajo«, ter Nabrežinec, »ki je bil dolgo let na
galeji« (ast, atta, 135,2,4, gt 8.5.713, st 8.5.713 in gt b.d.). Tako so
pobudniki upora plačali najvišji krvni davek.
Kljub temu preostala večja skupina v ozadju ni odnehala in se je še na-
prej približevala obzidju. Nakazovali so, da želijo maščevati padle. Zato so
z grajskega stolpa ustrelili še drugo topovsko kroglo, ki sicer spet nikogar
ni zadela, je pa zadela ob skalo, katere drobci so se razleteli in »laže« poško-
dovali več oseb. Šele na tej točki so se »prestrašeni« umaknili (ast, atta,
135, 2, 4, st 8.5.713 in gt b.d.).
»V resnicibirabilikaj drugegakot sekirice in kamne, da bi vstopili v
grad,« je kasneje iskreno priznal grof Jožef, a če bi se bila množica približa-
la obzidju, bi lahko prodrla v notranjost utrdbe, »zlasti pri hlevskih vratih«,
in se tako zlahka polastila burga, kar bi vodilo v predajo ter prevzem oblasti
s strani upornikov kot v primeru rihemberškega gradu. »Če bi mogel, bi se
bil zelo rad izognil« streljanju in uboju kmetov, a »njihova trdovratnost in
odločnost, da hočejo umreti ali doseči svojo namero«, sta ga prisilili v tako
ravnanje. Po drugi strani »bi jih lahko ubili tudi večje število, a glede na to,

251