Page 208 - Tomajci

Aleksander Panjek

skega ekonomskega zgodovinopisja, da v obdobju 1500–1800 v Evropi ni
zaznati večjih sprememb v življenjskem standardu, z izjemo ravno Anglije
in Nizozemske, kjer naj bi bili prisotni pozitivni trendi, medtem ko naj bi
večji del Evrope premike na bolje izkusil precej pozneje. Na tej podlagi je
Van Zanden (2009) skoval izraz »mala divergenca« (angl. small divergence)
v razvojnih poteh v Evropi od 17. stoletja dalje. Medtem ko večina tovr-
stnih raziskav ne temelji na zapuščinskih inventarjih, je ugotovitve razi-
skav na podlagi inventarjev uporabil Jan de Vries (2008), ki jo je razvil teo-
rijo gospodarskega razvoja v Evropi, poimenovano »revolucija prizadevno-
sti« (angl. industrious revolution), s katero je povečano potrošnjo ter spre-
membe v povpraševanju in potrošnih vzorcih umestil med dejavnike, ki
so omogočili moderni gospodarski razvoj. De Vries je optimističnejši gle-
de dviga življenjskega standarda že v predindustrijski dobi, a tudi pri njem
je ta trend omejen na severozahodno Evropo. Njegova teorija je bila dele-
žna kritik, med drugim ravno na podlagi raziskav zapuščinskih inventar-
jev: »[P]ravzaprav je precej osupljivo odkriti, da v tem valu sprememb ni
bilo nič specifično nizozemskega ali celo specifično urbanega. [...] Opazno
zvišanje ravni potrošnje in vse večja raznolikost predmetov v kmečkih do-
movih sta univerzalno prisotna« tudi v Franciji in Španiji (Béaur 2017, 11).
Naša tomajska primera seveda ne predstavljata zadostnega vzorca, na
podlagi katerega bi lahko oblikovali širše veljavno sliko in se preizkusili v
utemeljeni primerjavi z obstoječimi interpretacijami, je pa mogoče ugoto-
viti nekatere skladnosti in neskladja z njimi. Na začetku 17. stoletja pri pre-
možnem kmetu Juriju Škapinu ni zaznati nobenega znaka modernizacije
potrošnje niti uglajenosti okusa, a premogel je kakovostno posteljo, lepo
jedilnomizoinsvetilko na oljčnoolje. Tudi MatejPetelin čisto nakoncu
18. stoletja ni užival v potrošnji novih dobrin. Je pa pri njem zaznati in-
teres za kakovostno pohištvo, čeprav ne v obliki omar, ki štejejo za znak
modernizacije pohištva, temveč kvalitetnih skrinj, ogrevanja (peč), razsve-
tljave (oljenke in svečniki) in nedvomno tudi namizne opreme za uglajeno
obedovanje (pribor, krožniki, kozarci in steklenice). Ker tovrstni predmeti
pridejo v ospredje v drugi polovici 18. in tekom 19. stoletja, lahko rečemo,
da jih je Matej Petelin uporabljal že v zgodnji fazi tega evropskega trenda.
Enako težnjo izkazuje z obešanjem okrasnih slik na stene svojega doma
in naslanjačem za udobje. Lahko bi rekli, da ga prevzemanje mednarodno
usklajenih modnih in potrošnih vzorcev uvršča v elito, pa čeprav kmečko,
torej manj premožno v absolutnem merilu, zaradi česar je selektivno izbiral
med razpoložljivimi privlačnimi in udobnimi dobrinami.
Zapuščinska inventarja iz Tomaja pa ne podpirata trditve, da v času med
letoma 1500 in 1800 ni bilo bistvenih sprememb v življenjskem standardu
206