Page 40 - Laški smilj

Petra Gabrovšek idr.

kar zmanjšuje možnost uporabe označevalcev za razlikovanje med pod-
vrstami in za ugotavljanje geografskega izvora rastlin.
Wilma Sabetta idr. (2006) pa so za preučevanje genetske raznolikosti laš-
kega smilja z območja Sredozemlja uporabili označevalce AFLP (iz angl.
Amplified Fragment Length Polymorphism; polimorfizem dolžin pomno-
ženih fragmentov), ki omogočajo odkrivanje polimorfizmov v naključnih
regijah genoma. V raziskavo so vključili rastline laškega smilja iz Francije
(Korzika) in Italije (Apulija, Sicilija, Sardinija, Bazilikata, Kalabrija, Toska-
na in Ligurija). Vzorci so se glede na sorodnost razporedili v tri skupine.
V prvi skupini so prevladovali vzorci s Korzike, v drugi z območij Apuli-
je in Bazilikate ter nekaj klonov s Korzike, tretjo skupino pa so zastopali
vzorci z otoka Elba, iz Toskane in Ligurije.
Označevalce AFLP so uporabili tudi Rosaria Perrini idr. (2009) za razi-
skavo vpliva tehnik rastlinskih tkivnih kultur na genetsko variabilnost
ekotipa H. italicum subsp. microphyllum (po novejši klasifikaciji subsp.
tyrhennicum) s Korzike. Rezultati analize so pokazali, da je rastlinski ma-
terial pri gojenju in vitro genetsko stabilen, saj so rastline ohranile 99,3 %
podobnosti. Variabilnost na določenih lokusih bi bila lahko tudi posledi-
ca in vitro induciranih DNA-metilacijskih sprememb, na katere so lahko
občutljivi restrikcijski encimi, ki so del protokola AFLP.
Irene Morone-Fortunato idr. (2010) so s pomočjo označevalcev AFLP in
analize eteričnega olja ugotavljali genetsko in kemijsko variabilnosti 20
genotipov H. italicum subsp. italicum z območja Italije in Francije (Kor-
zika). Genotipi so se razvrstili v dve skupini, ki sta odražali tudi kemijsko
raznolikost.
Na območju Sardinije (Italija) so Sara Melito idr. (2013) preučevali genet-
sko in kemijsko raznolikost laškega smilja. V analizo AFLP je bilo vključe-
nih 50 populacij. Razvrščanje v sorodnostne skupine je pokazalo dve gru-
či, ki sta se ujemali z geografsko razširjenostjo in okoljskimi razmerami
Sardinije. Predpostavljajo, da je genetska struktura nastala pod vplivom
prilagoditve okolju, kar se odraža v genetski in kemijski raznolikosti vrste.
Na območju vzhodne jadranske obale so Tonka Ninčević idr. (2021) sis-
tematično vzorčili 18 naravno rastočih populacij laškega smilja in jih
analizirali z označevalci AFLP. Želeli so preučiti genetsko raznolikost in
strukturo ter identificirati lokuse, ki so potencialno odgovorni za razvoj
lastnosti, pomembnih za prilagajanje rastlin okolju. Vzorci so se razvrstili
v dve sorodnostni skupini glede na geografsko območje (severni in juž-
ni Jadran). Identificirali so štiri lokuse, ki so bili povezani z okoljskimi

40