Page 254 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Recenziji

indoevropskih etnično-jezikovnih izolatov v Evropi (ob baskovščini npr.
še različni uralski jeziki ter laponščina in mordvinščina). Posebna poglavja
so posvečena predstavitvi etnično-jezikovnih otokov (npr. moliški hrva-
ščini in albanščini v južni Italiji, lužiški srbščini v Nemčiji, bretonščini v
Franciji, algherski katalonščini na Sardiniji in kočevarski nemščini v Slo-
veniji), mikrojezikom in jezikom nekdanje Jugoslavije, predvsem policen-
trični srbohrvaščini. V poglavju o alpskoromanskem jezikovnem trojčku
so predstavljeni retoromanščina, ladinščina in furlanščina (tej oz. t.i. ma-
rilenghe je, pričakovano, avtor namenil največ prostora). Obsežno poglavje
je namenjeno znakovnim jezikom.
Potencialni bralci monografije bodo strokovnjaki s področja jezikoslovja,
zlasti sociolingvistike, jezikovne politike, raziskovanja večjezičnosti, manj-
šinskih jezikov, jezikovne stičnosti, pa tudi strokovnjaki za didaktiko po-
učevanja jezikov (prvih, drugih in tujih). Monografija bo zanimiva tudi za
širšo (nestrokovno) javnost, saj bodo njeni bralci lahko na enem mestu na-
šli veliko podatkov o evropskih manjšinskih jezikih – ne le na robu sloven-
skega jezikovnega prostora in v stiku slovenščine s sosednjimi (zlasti ro-
manskimi) jeziki, ampak tudi širše. Védenje o manj razširjenih evropskih
jezikih in jezikovnih politikah, povezanih z njihovo rabo in preživetjem, je
namreč v širši slovenski jezikoslovni, zlasti pa laični javnosti šibko, saj je to
tudi znanstveno še vedno ne dovolj obdelana tema. Menim, da bo knjiga
zanimiva tudi za študente različnih jezikov, saj ob študiju velikih/globalnih
jezikov ne dobijo vedno dovolj znanja v značilnostih manj razširjenih jezi-
kov, s to monografijo pa bodo dobili vpogled v manj znane male in manj-
šinske evropske jezike in jezikovne politike, ki usmerjajo njihovo življenje.
prof. dr. Jožica Škofic

252