Page 58 - Zakaj Črtomir ne umre? Preobrazbe nacionalnega mita: zbornik povzetkov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 58
tretjem delu »Pri slapu Savice« pa se začne dogajanje in medias res, s tem, ko Črtomir reče: »O sem,
na moje srce, Bogomila! / Konec je skrbi, žalosti, nesreče, / mi od veselja drhtijo žile, / ker te spet vidim.«
Opaznejša sprememba je tukaj ta, da večji del dialoga med njima poteka brez prisotnosti drugih. V Prešernovi
pesnitvi Črtomir najprej zagleda Duhovnika (in Ribiča), šele nato Bogomilo, v adaptaciji pa je Bogomila
s Črtomirom sama. Ta odločitev posledično vpliva tudi na interpretacijo Bogomile; če lahko pri Prešernu
sumimo, da vse besede izgovarja, ker je poleg nje Duhovnik (avtoriteta), in se zato pojavi dvom, ali Bogomila
res misli, kar izreka, tukaj o tem ni dvoma – Bogomila v besede, ki jih izgovarja, res verjame. To da njej in
krščanstvu (novemu sistemu) dodatno moč. V njunem dialogu je tudi vidno, da ima Bogomila absolutno
premoč nad Črtomirom, saj se on večkrat oglasi z replikami: »O sem, na moje srce, na moje srce, Bogomila!«,
»Konec je skrbi, žalosti, nesreče!«, »Bogomila, ni mi mar, kaj se godi na sveti …« in »Bogomila, draga!«, ki jih
Bogomila popolnoma presliši. Ostane le še objem, kot zadnje upanje, in Črtomirove besede, predvajane na
videoposnetku v ozadju. Nato se jima pridružijo Duhovnik, Ženska in mladi ljudje, med katerimi se zgodi še
zadnji dialog, v katerem Črtomir spozna, da je zanju z Bogomilo zgodba na tem svetu (ali Črtomir verjame v
posmrtni svet?) dokončno zaključena. Zaključek se zgodi na videoposnetku, ko igralec izgovori končne besede
pesnitve: »Bogomila je šla domov k očetu, / nič več se nista videla na svetu.« V tretjem delu dramatizacije
pa se zgodi še ena radikalna sprememba: Bogomila ne prosi Črtomira, naj se pokristjani, in Črtomir ostane
pogan. Tako je pesnitev prilagojena za današnji, individualistično usmerjen čas, ko je morda težje razumeti
gesto, ki jo za Bogomilo s krstom naredi Črtomir. S tem se nekoliko zabriše tudi njegova (ter njena) večna in
brezpogojna ljubezen, kar pa dopušča bolj odprt konec, sploh če imamo v mislih Črtomira.
Uprizoritveni koncept Krsta pri Savici sledi že omenjeni Wagnerjevi t. i. celostni umetnini, kar ne pomeni,
da je cilj uprizoritve ustvariti popolno umetnino – v kateri bi bile združene vse umetnosti, kar je bil cilj
Gesamtkunstwerka, ki ga je Wagner želel realizirati v operi – ampak zgolj to, da predstava ne bo vsebovala
samo tipično gledaliških izraznih sredstev, ampak bo na koncu urejena zmes gledališča, filma, plesa in glasbe.
Trije deli, predstavljeni v prejšnjem odstavku, bodo v večini uprizorjeni na odru, pri tem pa bodo sodelovali
igralci Gledališča Koper, plesalci ter plesalke, ki bodo na začetku upodabljale deklice, na koncu pa mlade
ljudi, in KD Pihalni orkester Piran, ki bo pod odrom z udarno melodijo zakorakal v trenutku, ko Staroslav na
odru pravi: »Črtomir, treba se je ločiti /slišiš, kako glasno trobenta poje!« Integralni del uprizoritve bo tudi
videoposnetek na platnu v ozadju.
Naj na tem mestu omenimo še četrti del adaptacije, ki je ločen od že predstavljenih treh, saj gre za Uvod Krsta
pri Savici, ki je v celoti posnet na odru gledališča, Prešernove besede pa so brali igralci v studiu, kar bo vidno
na samem začetku posnetka – igralec stopi v studio, si nadene slušalke in začne z interpretacijo Uvoda. Takoj
na začetku bo torej vzpostavljena (»brechtovska«) distanca, ki bo jasno nakazovala, da smo v gledališču, da
gledamo predstavo, da gre za fikcijo. Tak pristop je ustrezen predvsem v takih primerih, saj gre za zgodovinsko
delo, do katerega se je treba pred samim začetkom opredeliti; z videom ter dobesednim prikazom nastajanja
posnetka se zagotovo vzpostavi distanca do obravnavanega materiala, kar doda predstavi dodatno
perspektivo. Po drugi strani pa uporaba videa znotraj preostalih treh delov ustvarja tudi občutek nemoči in
brezizhodnosti, ki ju čuti Črtomir.
Za konec se vrnimo k vprašanju o aktualizaciji Črtomira in Bogomile ter njune ljubezni. Že Prešernova pesnitev
ponuja veliko možnih interpretacij, in tako je tudi s tokratno adaptacijo Krsta pri Savici. Kaj je tisto, kar bo v
najnovejši uprizoritvi Krsta najbolj v ospredju, in kaj je glavno sporočilo uprizoritve, prepuščamo percepciji
gledalcev. Dejstvo je, da sta v ospredju Črtomir in Bogomila, katerih ljubezen je onemogočena zaradi »višjih
sil«, ki jih pooseblja Duhovnik. V svetu, ki ga živimo danes – morda celo svetu, ki ga živimo v zadnjem letu
– biva/obstaja veliko Črtomirov, Bogomil ali Duhovnikov. Na koncu se lahko samo vprašamo, kdo ali kaj je
Črtomir, kdo ali kaj Bogomila in kdo ali kaj Duhovnik … in, ali nismo tudi sami kdo izmed njih.
56
na moje srce, Bogomila! / Konec je skrbi, žalosti, nesreče, / mi od veselja drhtijo žile, / ker te spet vidim.«
Opaznejša sprememba je tukaj ta, da večji del dialoga med njima poteka brez prisotnosti drugih. V Prešernovi
pesnitvi Črtomir najprej zagleda Duhovnika (in Ribiča), šele nato Bogomilo, v adaptaciji pa je Bogomila
s Črtomirom sama. Ta odločitev posledično vpliva tudi na interpretacijo Bogomile; če lahko pri Prešernu
sumimo, da vse besede izgovarja, ker je poleg nje Duhovnik (avtoriteta), in se zato pojavi dvom, ali Bogomila
res misli, kar izreka, tukaj o tem ni dvoma – Bogomila v besede, ki jih izgovarja, res verjame. To da njej in
krščanstvu (novemu sistemu) dodatno moč. V njunem dialogu je tudi vidno, da ima Bogomila absolutno
premoč nad Črtomirom, saj se on večkrat oglasi z replikami: »O sem, na moje srce, na moje srce, Bogomila!«,
»Konec je skrbi, žalosti, nesreče!«, »Bogomila, ni mi mar, kaj se godi na sveti …« in »Bogomila, draga!«, ki jih
Bogomila popolnoma presliši. Ostane le še objem, kot zadnje upanje, in Črtomirove besede, predvajane na
videoposnetku v ozadju. Nato se jima pridružijo Duhovnik, Ženska in mladi ljudje, med katerimi se zgodi še
zadnji dialog, v katerem Črtomir spozna, da je zanju z Bogomilo zgodba na tem svetu (ali Črtomir verjame v
posmrtni svet?) dokončno zaključena. Zaključek se zgodi na videoposnetku, ko igralec izgovori končne besede
pesnitve: »Bogomila je šla domov k očetu, / nič več se nista videla na svetu.« V tretjem delu dramatizacije
pa se zgodi še ena radikalna sprememba: Bogomila ne prosi Črtomira, naj se pokristjani, in Črtomir ostane
pogan. Tako je pesnitev prilagojena za današnji, individualistično usmerjen čas, ko je morda težje razumeti
gesto, ki jo za Bogomilo s krstom naredi Črtomir. S tem se nekoliko zabriše tudi njegova (ter njena) večna in
brezpogojna ljubezen, kar pa dopušča bolj odprt konec, sploh če imamo v mislih Črtomira.
Uprizoritveni koncept Krsta pri Savici sledi že omenjeni Wagnerjevi t. i. celostni umetnini, kar ne pomeni,
da je cilj uprizoritve ustvariti popolno umetnino – v kateri bi bile združene vse umetnosti, kar je bil cilj
Gesamtkunstwerka, ki ga je Wagner želel realizirati v operi – ampak zgolj to, da predstava ne bo vsebovala
samo tipično gledaliških izraznih sredstev, ampak bo na koncu urejena zmes gledališča, filma, plesa in glasbe.
Trije deli, predstavljeni v prejšnjem odstavku, bodo v večini uprizorjeni na odru, pri tem pa bodo sodelovali
igralci Gledališča Koper, plesalci ter plesalke, ki bodo na začetku upodabljale deklice, na koncu pa mlade
ljudi, in KD Pihalni orkester Piran, ki bo pod odrom z udarno melodijo zakorakal v trenutku, ko Staroslav na
odru pravi: »Črtomir, treba se je ločiti /slišiš, kako glasno trobenta poje!« Integralni del uprizoritve bo tudi
videoposnetek na platnu v ozadju.
Naj na tem mestu omenimo še četrti del adaptacije, ki je ločen od že predstavljenih treh, saj gre za Uvod Krsta
pri Savici, ki je v celoti posnet na odru gledališča, Prešernove besede pa so brali igralci v studiu, kar bo vidno
na samem začetku posnetka – igralec stopi v studio, si nadene slušalke in začne z interpretacijo Uvoda. Takoj
na začetku bo torej vzpostavljena (»brechtovska«) distanca, ki bo jasno nakazovala, da smo v gledališču, da
gledamo predstavo, da gre za fikcijo. Tak pristop je ustrezen predvsem v takih primerih, saj gre za zgodovinsko
delo, do katerega se je treba pred samim začetkom opredeliti; z videom ter dobesednim prikazom nastajanja
posnetka se zagotovo vzpostavi distanca do obravnavanega materiala, kar doda predstavi dodatno
perspektivo. Po drugi strani pa uporaba videa znotraj preostalih treh delov ustvarja tudi občutek nemoči in
brezizhodnosti, ki ju čuti Črtomir.
Za konec se vrnimo k vprašanju o aktualizaciji Črtomira in Bogomile ter njune ljubezni. Že Prešernova pesnitev
ponuja veliko možnih interpretacij, in tako je tudi s tokratno adaptacijo Krsta pri Savici. Kaj je tisto, kar bo v
najnovejši uprizoritvi Krsta najbolj v ospredju, in kaj je glavno sporočilo uprizoritve, prepuščamo percepciji
gledalcev. Dejstvo je, da sta v ospredju Črtomir in Bogomila, katerih ljubezen je onemogočena zaradi »višjih
sil«, ki jih pooseblja Duhovnik. V svetu, ki ga živimo danes – morda celo svetu, ki ga živimo v zadnjem letu
– biva/obstaja veliko Črtomirov, Bogomil ali Duhovnikov. Na koncu se lahko samo vprašamo, kdo ali kaj je
Črtomir, kdo ali kaj Bogomila in kdo ali kaj Duhovnik … in, ali nismo tudi sami kdo izmed njih.
56
