Page 55 - Zakaj Črtomir ne umre? Preobrazbe nacionalnega mita: zbornik povzetkov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 55
ena Šukljan / KO SE EPSKA PRIPOVED SPREMENI V GLEDALIŠKO
Prešernova pesnitev Krst pri Savici velja za slovenski nacionalni ep, s katerim smo se tudi mi, »narod Hlapcev«,
zapisali na svetovni literarni zemljevid. Nesporno dejstvo je, da pesnitev iz leta 18351 (skupaj s preostalimi
Prešernovimi poezijami) za Slovence pomeni prelomnico v slovenski literaturi. Brez zadržkov lahko govorimo
o veličini vpliva, ki ga je imel France Prešeren na oblikovanje slovenskega pesništva in literature sploh. Ko
danes govorimo o slovenski poeziji ali tudi širše – literaturi, ne moremo mimo Prešerna in njegove epsko-lirske
pesnitve Krst pri Savici. Z obema (Prešernom in njegovim delom) smo seznanjeni že vsaj v osnovni šoli, kjer se
začne pot neštetih interpretacij in različnih pogledov na pesnitev.
Krst pri Savici ponuja ogromno možnih interpretacij in vstopnih točk, skozi katere lahko vstopamo v obravnavo
besedila. Nanj lahko gledamo s praktično kateregakoli področja (literarne zgodovine, primerjalne književnosti,
pedagogike, sociologije, psihologije, matematike, športa itn.), na kar delno kaže tudi simpozij o Prešernovem
besedilu, ki bo potekal 24. junija 2021 v Avditoriju Portorož v organizaciji z Univerzo na Primorskem.
Poleg tega pa je bil Krst v zgodovini (in še vedno je) inspiracija za številna umetniška dela v vseh umetniških
zvrsteh, umetniško delo kot navdih za novo umetniško delo. Motivi Prešernove pesnitve se pojavljajo
praktično v vseh umetniških smereh. V literaturi2 se motivike Krsta ali Črtomira in Bogomile pojavljajo tako
v liriki (Župančič: Daj, drug, zapoj (1904), Kocbek: Groza (1963), Taufer: Vaje in naloge (1969) itn.), v prozi
(Mimi Malenšek je objavila roman Črtomir in Bogomila (1959)); največkrat pa je Krst uporabljen kot snov za
dramatizacijo (Levstik (1865), Peršak (1973), Jenull (2002)) ter nova dramska dela (Simčič (1953) in Smole
(1969)). Smoletovo dramsko besedilo Krst pri Savici je najbolj znano literarno delo, nastalo po motivih
Prešernovega epa. V svojem besedilu nadaljuje tam, kjer je Prešeren končal – v Ogleju, a se od načina
pripovedi odmakne od Prešerna in osredotoča predvsem na eksistencialna vprašanja. Krst je k ustvarjanju
spodbudil tudi glasbenike; nastali sta vsaj dve operni deli: opera skladateljev Slavka Osterca, ki naj bi bila
izvedena leta 1921 pod vodstvom Ferda Herzoga, in opera Matije Tomca iz leta 1947, ki je bila izvedena šele
45 let po njenem nastanku. Leta 1986 pa je za predstavo Krst pod Triglavom nastala glasba skupine Laibach,
ki so jo nato leto kasneje neodvisno od uprizoritve izdali na gramofonski plošči in zatem na zgoščenki Krst
pod Triglavom-Baptism. Motiviko Krsta zasledimo tudi v likovni umetnosti3; prva znana upodobitev Krsta sega
v leto 1865, ko so na odru deželnega gledališča v Ljubljani besedilo uprizorili, za ta namen je slikar Franz
Seraph Kurz zum Thurn und Goldenstein pripravil štiri slike (prizore) iz pesnitve. Znane so tudi prve ilustracije
Krsta4, ki so hkrati tudi prva likovna upodobitev kateregakoli Prešernovega dela. To so ilustracije Janeza Šubica
(1878), Simona Ogrina (1879), Adolfa Karpellusa (1894–1898), ki jih je pripravil za prvo ilustrirano izdajo Poezij,
razglednica Gvidona Birolla (1904) ter slikarska dela Rajka Slapernika (1936), Toneta Kralja (1938) in drugih.
Najbolj znana kiparska upodobitev Krsta (natančneje: slovesa med Bogomilo in Črtomirom) je relief Ivana
Zajca iz leta 1905, ki ga je danes možno videti na Prešernovem spomeniku v Ljubljani.
Krst pri Savici pa je bil podlaga tudi nekaterim »odrskim umetnostim«, ki bodo predstavljene v nadaljevanju.
Zanimanje bo usmerjano na tisto, kar je z gledališkega vidika morda najbolj prisotno – na uprizorljivost Krsta.
Vprašanje, ki si ga uprizoritvena ekipa na začetku novega procesa načeloma postavi, je: zakaj to besedilo
uprizarjamo tukaj in zdaj? Pri tokratnem primeru je stvar še dodatno zanimiva, saj Krst pri Savici izvirno ni
dramsko besedilo, ampak ga je treba za uprizoritev šele prirediti. Sprašujemo se lahko, kaj »gledališkega«
oziroma gledališko zanimivega se pojavlja v Krstu pri Savici, da je zanimivo za oder.
Če izhajamo iz samega besedila, vidimo, da začne liričnost v drugem delu Krsta prehajati v dialoško formo,
ki je prvotno namenjena uprizarjanju. V pesnitvi se pojavljajo »scenično-dramatski nastavki, ki se mešajo z
narativnimi: takšno je na primer izmenjevanje pripovedovalčevih spremnih stavkov in poročanega govora
junakov z direktnim dramskim govorom, uvedenim le z imenom osebe, ki tako iz pripovedne postane
dramska.« (Juvan 134) Dialoški diskurz, ki se pojavi v besedilu, je zagotovo eden izmed pomembnejših
razlogov, zakaj je bilo to nedramsko besedilo že večkrat dramatizirano. Juvan nadaljuje še, da posledično sledi
tudi enotnost kraja, časa in dogajanja, ki jo na podlagi antične tragedije in Aristotela razumemo kot eno
izmed osnovnih (klasičnih) zakonitosti gledališkega dogodka.
1 Prešeren naj bi pesnitev pisal v drugi polovici leta 1835, aprila naslednjega leta pa Krst pri Savici prvič izide.
2 O tem je podrobno pisal Marko Juvan v Imaginarij Kersta v slovenski literaturi (1990).
Nekaj informacij o tem lahko preberemo v zborniku Črtomirov poslednji boj, ki je bil izdan ob istoimenski razstavi v Galeriji v 53
3
Prešernovi hiši v Kranju.
4 Objavljene so bile v literarnem polmesečniku Zvon.
Prešernova pesnitev Krst pri Savici velja za slovenski nacionalni ep, s katerim smo se tudi mi, »narod Hlapcev«,
zapisali na svetovni literarni zemljevid. Nesporno dejstvo je, da pesnitev iz leta 18351 (skupaj s preostalimi
Prešernovimi poezijami) za Slovence pomeni prelomnico v slovenski literaturi. Brez zadržkov lahko govorimo
o veličini vpliva, ki ga je imel France Prešeren na oblikovanje slovenskega pesništva in literature sploh. Ko
danes govorimo o slovenski poeziji ali tudi širše – literaturi, ne moremo mimo Prešerna in njegove epsko-lirske
pesnitve Krst pri Savici. Z obema (Prešernom in njegovim delom) smo seznanjeni že vsaj v osnovni šoli, kjer se
začne pot neštetih interpretacij in različnih pogledov na pesnitev.
Krst pri Savici ponuja ogromno možnih interpretacij in vstopnih točk, skozi katere lahko vstopamo v obravnavo
besedila. Nanj lahko gledamo s praktično kateregakoli področja (literarne zgodovine, primerjalne književnosti,
pedagogike, sociologije, psihologije, matematike, športa itn.), na kar delno kaže tudi simpozij o Prešernovem
besedilu, ki bo potekal 24. junija 2021 v Avditoriju Portorož v organizaciji z Univerzo na Primorskem.
Poleg tega pa je bil Krst v zgodovini (in še vedno je) inspiracija za številna umetniška dela v vseh umetniških
zvrsteh, umetniško delo kot navdih za novo umetniško delo. Motivi Prešernove pesnitve se pojavljajo
praktično v vseh umetniških smereh. V literaturi2 se motivike Krsta ali Črtomira in Bogomile pojavljajo tako
v liriki (Župančič: Daj, drug, zapoj (1904), Kocbek: Groza (1963), Taufer: Vaje in naloge (1969) itn.), v prozi
(Mimi Malenšek je objavila roman Črtomir in Bogomila (1959)); največkrat pa je Krst uporabljen kot snov za
dramatizacijo (Levstik (1865), Peršak (1973), Jenull (2002)) ter nova dramska dela (Simčič (1953) in Smole
(1969)). Smoletovo dramsko besedilo Krst pri Savici je najbolj znano literarno delo, nastalo po motivih
Prešernovega epa. V svojem besedilu nadaljuje tam, kjer je Prešeren končal – v Ogleju, a se od načina
pripovedi odmakne od Prešerna in osredotoča predvsem na eksistencialna vprašanja. Krst je k ustvarjanju
spodbudil tudi glasbenike; nastali sta vsaj dve operni deli: opera skladateljev Slavka Osterca, ki naj bi bila
izvedena leta 1921 pod vodstvom Ferda Herzoga, in opera Matije Tomca iz leta 1947, ki je bila izvedena šele
45 let po njenem nastanku. Leta 1986 pa je za predstavo Krst pod Triglavom nastala glasba skupine Laibach,
ki so jo nato leto kasneje neodvisno od uprizoritve izdali na gramofonski plošči in zatem na zgoščenki Krst
pod Triglavom-Baptism. Motiviko Krsta zasledimo tudi v likovni umetnosti3; prva znana upodobitev Krsta sega
v leto 1865, ko so na odru deželnega gledališča v Ljubljani besedilo uprizorili, za ta namen je slikar Franz
Seraph Kurz zum Thurn und Goldenstein pripravil štiri slike (prizore) iz pesnitve. Znane so tudi prve ilustracije
Krsta4, ki so hkrati tudi prva likovna upodobitev kateregakoli Prešernovega dela. To so ilustracije Janeza Šubica
(1878), Simona Ogrina (1879), Adolfa Karpellusa (1894–1898), ki jih je pripravil za prvo ilustrirano izdajo Poezij,
razglednica Gvidona Birolla (1904) ter slikarska dela Rajka Slapernika (1936), Toneta Kralja (1938) in drugih.
Najbolj znana kiparska upodobitev Krsta (natančneje: slovesa med Bogomilo in Črtomirom) je relief Ivana
Zajca iz leta 1905, ki ga je danes možno videti na Prešernovem spomeniku v Ljubljani.
Krst pri Savici pa je bil podlaga tudi nekaterim »odrskim umetnostim«, ki bodo predstavljene v nadaljevanju.
Zanimanje bo usmerjano na tisto, kar je z gledališkega vidika morda najbolj prisotno – na uprizorljivost Krsta.
Vprašanje, ki si ga uprizoritvena ekipa na začetku novega procesa načeloma postavi, je: zakaj to besedilo
uprizarjamo tukaj in zdaj? Pri tokratnem primeru je stvar še dodatno zanimiva, saj Krst pri Savici izvirno ni
dramsko besedilo, ampak ga je treba za uprizoritev šele prirediti. Sprašujemo se lahko, kaj »gledališkega«
oziroma gledališko zanimivega se pojavlja v Krstu pri Savici, da je zanimivo za oder.
Če izhajamo iz samega besedila, vidimo, da začne liričnost v drugem delu Krsta prehajati v dialoško formo,
ki je prvotno namenjena uprizarjanju. V pesnitvi se pojavljajo »scenično-dramatski nastavki, ki se mešajo z
narativnimi: takšno je na primer izmenjevanje pripovedovalčevih spremnih stavkov in poročanega govora
junakov z direktnim dramskim govorom, uvedenim le z imenom osebe, ki tako iz pripovedne postane
dramska.« (Juvan 134) Dialoški diskurz, ki se pojavi v besedilu, je zagotovo eden izmed pomembnejših
razlogov, zakaj je bilo to nedramsko besedilo že večkrat dramatizirano. Juvan nadaljuje še, da posledično sledi
tudi enotnost kraja, časa in dogajanja, ki jo na podlagi antične tragedije in Aristotela razumemo kot eno
izmed osnovnih (klasičnih) zakonitosti gledališkega dogodka.
1 Prešeren naj bi pesnitev pisal v drugi polovici leta 1835, aprila naslednjega leta pa Krst pri Savici prvič izide.
2 O tem je podrobno pisal Marko Juvan v Imaginarij Kersta v slovenski literaturi (1990).
Nekaj informacij o tem lahko preberemo v zborniku Črtomirov poslednji boj, ki je bil izdan ob istoimenski razstavi v Galeriji v 53
3
Prešernovi hiši v Kranju.
4 Objavljene so bile v literarnem polmesečniku Zvon.
