Page 56 - Zakaj Črtomir ne umre? Preobrazbe nacionalnega mita: zbornik povzetkov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 56
gi razlog, zakaj je Krst večkrat uprizarjan od preostalih pesnitev, lahko iščemo v njegovi tematiki –
Prešeren v njem namreč opisuje za Slovence pomembno zgodovinsko obdobje – čas pokristjanjevanja naših
predhodnikov, boj poganov in kristjanov. Poleg tega je opisan epsko, mitično. Vsak narod potrebuje svojo
lastno zgodovino, svojo mitologijo, in Prešeren je slovensko zagotovo poustvaril s pesnitvijo Krst pri Savici.
Na tem mestu lahko vidimo vzporednice z Wagnerjevo štiridelno opero Nibelunški prstan, ki jo je napisal na
podlagi nordijske mitologije, prav zato, da dobijo Nemci svoj nacionalni mit. To je namreč ena izmed glavnih
stvari, ki povezujejo ljudi v narod – skupna zgodovina. Zato ni nič nenavadnega, da je Krst pri Savici, ki ga kot
takega (torej nacionalni ep) dojemamo, doživel že več odrskih inscenacij. Gre za besedilo, ki – podobno kot
Cankarjevi Hlapci ali kakšno drugo, za Slovence, pomembno delo – ne bo nikoli zastarelo in bo tako v vsakem
trenutku prihodnosti ponujalo vedno nove interpretacije.
Prešernov Krst vsebuje še eno značilnost, hvaležno za uprizarjanje – zgodbo celega naroda pove skozi zgodbo
posameznika. To je za dramska besedila in posledično gledališke predstave skoraj nuja: skozi »mikro« svet
prikazati »maksi« svet. Zakaj je to pomembno? Ker je skozi posameznika bolj preprosto slediti zgodbi, tudi
povedati jo je lažje; ker se tako zgodba osredotoči na pogled, doživljanje enega subjekta (v primeru Krsta
morda dva, Bogomilo in Črtomira, čeprav je glavni lik pesnitve slednji), s katerim bralec ali gledalec lažje in
prej in bolj sočustvuje; in ker se zaradi tega z glavnim likom ter celotno zgodbo poistoveti.
Morda je bila (tudi) kakšna od zgoraj naštetih stvari razlog, da so se v gledališčih odločali, da Krst pri Savici
uprizorijo.5 Prvič so ga uprizorili 5. februarja 1973 v SNG Nova Gorica (režija in dramatizacija: Tone Peršak).6
Kljub temu da je šlo za postavitev pesnitve na oder, pa so »Novogoričani fino preludirali po motivih resnične
poezije in z izvedbo dosegli nujno ravnotežje med svobodo, ki jo terja oder, in spoštovanjem, ki ga zahteva
vir,« prav tako pa »verzov niso samo govorili, ampak so jih tudi interpretirali z osebnim, svobodnim
odnosom.« (nav. po Stojanović)7 Druga, najodmevnejša ter za zgodovino slovenskega gledališča tudi
najpomembnejša uprizoritev Krsta je premiero doživela 6. februarja 1986 v Gallusovi dvorani Cankarjevega
doma, in sicer pod naslovom Krst pod Triglavom (režija: Gledališče sester Scipion Nasice8). Tako kot pesnitev,
ki je za slovensko literaturo edinstvena, bi lahko trdili, da gledališki dogodek Krst pod Triglavom pomeni eno
izmed prelomnic za slovensko gledališče. V njem se namreč pojavljajo gledališki elementi, ki jih pred tem
pri nas nismo poznali: očiten je vpliv Wagnerja in »njegovega« Gesamtkunstwerka (celostne umetnine), še
večji zgled je bil najverjetneje Appia oziroma njegove skice/režije wagnerjanskih oper; možno pa je potegniti
vzporednice tudi z gledališčem podob, kot ga v svoji knjigi The Theatre of Images definira Bonnie Marranca.
Izhajali so iz dejstva, da je tema Krsta pri Savici dobro znana vsem Slovencem ter Slovenkam in jo načeloma
povezujejo z vprašanjem nacionalne identitete, zato so se ukvarjali s tem, »[k]aj se zgodi, ko se družbeni,
religiozni, moralni in čustveni red dramatično in seveda tudi nasilno spremeni v neki drugi red[.]« (Čufer 17)
Na odru Gallusove dvorane je bilo tako možno videti zaporedje krstov in prekrščevanj iz zgodovine nacionalnih
travm in zgodovine umetnosti, ki so bili med sabo povezani asociativno. Nato so Krst pri Savici uprizorili 6.
februarja 2008 v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana in Gledališča Glej (režija: Alenka Pirjevec in Karel
Brišnik).9 Iz kolofona lahko razberemo, da so v Prešernovo zgodbo vključili še nekaj dodatnih oseb (parti) in
da so v predstavi zagotovo uporabljali lutke.10 Najverjetneje je šlo tudi za dramatizacijo oziroma »zgodbo v
zgodbi«, saj lahko v napovedniku preberemo:
Tresoče roke samostanskega brata v Ogleju primejo v roke lutko. Črtomira. Za razliko od ljudi se lutke
ne starajo, zato starega Črtomira vrnejo v mladost: Najdemo ga na Bledu pri ljubi Bogomili, najdemo
ga z mečem v roki na Ajdovskem gradcu in končno pri slapu Savici. Vse to omogoča staremu bratu
ponoven premislek o dogodkih in odločitvah tistih dni. (Krst pri Savici, Napovednik)
5 V besedilo so vključene uprizoritve, ki so evidentirane na spletni strani SiGledal.
6 Scenografa in kostumografa: Matjaž Turk in Tone Peršak, Glasba: Matjaž Jarc, Igra: Pevec – Matjaž Turk, Črtomir – Ivo Barišič,
Bogomila – Jožica Avbelj, Oče – Laci Cigoj, Čolnar – Tone Šolar, Duhovnik – Sergej Ferrari.
7 Kritika je bila objavljena 30. marca 1973 v časopisu Večernje novine.
8 Danes vemo, da pod tem imenom kot režiserja mislimo Dragana Živadinova.
9 Igra: Pater Miroslav, Črtomir – Karel Brišnik, Pater Hieronim, Bogomila – Alenka Pirjevec, Pater Viktor, Ribič – Marko Velkavrh in
Pater Kornelij, Duhovni – Iztok Jereb.
10 Izdelava lutk: Alenka Pirjevec, Iztok Bobić in Zoran Srdić.
54
Prešeren v njem namreč opisuje za Slovence pomembno zgodovinsko obdobje – čas pokristjanjevanja naših
predhodnikov, boj poganov in kristjanov. Poleg tega je opisan epsko, mitično. Vsak narod potrebuje svojo
lastno zgodovino, svojo mitologijo, in Prešeren je slovensko zagotovo poustvaril s pesnitvijo Krst pri Savici.
Na tem mestu lahko vidimo vzporednice z Wagnerjevo štiridelno opero Nibelunški prstan, ki jo je napisal na
podlagi nordijske mitologije, prav zato, da dobijo Nemci svoj nacionalni mit. To je namreč ena izmed glavnih
stvari, ki povezujejo ljudi v narod – skupna zgodovina. Zato ni nič nenavadnega, da je Krst pri Savici, ki ga kot
takega (torej nacionalni ep) dojemamo, doživel že več odrskih inscenacij. Gre za besedilo, ki – podobno kot
Cankarjevi Hlapci ali kakšno drugo, za Slovence, pomembno delo – ne bo nikoli zastarelo in bo tako v vsakem
trenutku prihodnosti ponujalo vedno nove interpretacije.
Prešernov Krst vsebuje še eno značilnost, hvaležno za uprizarjanje – zgodbo celega naroda pove skozi zgodbo
posameznika. To je za dramska besedila in posledično gledališke predstave skoraj nuja: skozi »mikro« svet
prikazati »maksi« svet. Zakaj je to pomembno? Ker je skozi posameznika bolj preprosto slediti zgodbi, tudi
povedati jo je lažje; ker se tako zgodba osredotoči na pogled, doživljanje enega subjekta (v primeru Krsta
morda dva, Bogomilo in Črtomira, čeprav je glavni lik pesnitve slednji), s katerim bralec ali gledalec lažje in
prej in bolj sočustvuje; in ker se zaradi tega z glavnim likom ter celotno zgodbo poistoveti.
Morda je bila (tudi) kakšna od zgoraj naštetih stvari razlog, da so se v gledališčih odločali, da Krst pri Savici
uprizorijo.5 Prvič so ga uprizorili 5. februarja 1973 v SNG Nova Gorica (režija in dramatizacija: Tone Peršak).6
Kljub temu da je šlo za postavitev pesnitve na oder, pa so »Novogoričani fino preludirali po motivih resnične
poezije in z izvedbo dosegli nujno ravnotežje med svobodo, ki jo terja oder, in spoštovanjem, ki ga zahteva
vir,« prav tako pa »verzov niso samo govorili, ampak so jih tudi interpretirali z osebnim, svobodnim
odnosom.« (nav. po Stojanović)7 Druga, najodmevnejša ter za zgodovino slovenskega gledališča tudi
najpomembnejša uprizoritev Krsta je premiero doživela 6. februarja 1986 v Gallusovi dvorani Cankarjevega
doma, in sicer pod naslovom Krst pod Triglavom (režija: Gledališče sester Scipion Nasice8). Tako kot pesnitev,
ki je za slovensko literaturo edinstvena, bi lahko trdili, da gledališki dogodek Krst pod Triglavom pomeni eno
izmed prelomnic za slovensko gledališče. V njem se namreč pojavljajo gledališki elementi, ki jih pred tem
pri nas nismo poznali: očiten je vpliv Wagnerja in »njegovega« Gesamtkunstwerka (celostne umetnine), še
večji zgled je bil najverjetneje Appia oziroma njegove skice/režije wagnerjanskih oper; možno pa je potegniti
vzporednice tudi z gledališčem podob, kot ga v svoji knjigi The Theatre of Images definira Bonnie Marranca.
Izhajali so iz dejstva, da je tema Krsta pri Savici dobro znana vsem Slovencem ter Slovenkam in jo načeloma
povezujejo z vprašanjem nacionalne identitete, zato so se ukvarjali s tem, »[k]aj se zgodi, ko se družbeni,
religiozni, moralni in čustveni red dramatično in seveda tudi nasilno spremeni v neki drugi red[.]« (Čufer 17)
Na odru Gallusove dvorane je bilo tako možno videti zaporedje krstov in prekrščevanj iz zgodovine nacionalnih
travm in zgodovine umetnosti, ki so bili med sabo povezani asociativno. Nato so Krst pri Savici uprizorili 6.
februarja 2008 v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana in Gledališča Glej (režija: Alenka Pirjevec in Karel
Brišnik).9 Iz kolofona lahko razberemo, da so v Prešernovo zgodbo vključili še nekaj dodatnih oseb (parti) in
da so v predstavi zagotovo uporabljali lutke.10 Najverjetneje je šlo tudi za dramatizacijo oziroma »zgodbo v
zgodbi«, saj lahko v napovedniku preberemo:
Tresoče roke samostanskega brata v Ogleju primejo v roke lutko. Črtomira. Za razliko od ljudi se lutke
ne starajo, zato starega Črtomira vrnejo v mladost: Najdemo ga na Bledu pri ljubi Bogomili, najdemo
ga z mečem v roki na Ajdovskem gradcu in končno pri slapu Savici. Vse to omogoča staremu bratu
ponoven premislek o dogodkih in odločitvah tistih dni. (Krst pri Savici, Napovednik)
5 V besedilo so vključene uprizoritve, ki so evidentirane na spletni strani SiGledal.
6 Scenografa in kostumografa: Matjaž Turk in Tone Peršak, Glasba: Matjaž Jarc, Igra: Pevec – Matjaž Turk, Črtomir – Ivo Barišič,
Bogomila – Jožica Avbelj, Oče – Laci Cigoj, Čolnar – Tone Šolar, Duhovnik – Sergej Ferrari.
7 Kritika je bila objavljena 30. marca 1973 v časopisu Večernje novine.
8 Danes vemo, da pod tem imenom kot režiserja mislimo Dragana Živadinova.
9 Igra: Pater Miroslav, Črtomir – Karel Brišnik, Pater Hieronim, Bogomila – Alenka Pirjevec, Pater Viktor, Ribič – Marko Velkavrh in
Pater Kornelij, Duhovni – Iztok Jereb.
10 Izdelava lutk: Alenka Pirjevec, Iztok Bobić in Zoran Srdić.
54
